Iskalne možnosti (Stran 8 od 63)

5 zmot o lesu
Besedilo: Andrej Adamič

V Evropi smo ponosni na naše »trdne« hiše, o katerih zmotno menimo, da so tudi bolj trajne in bolj zdrave od lesenih. No, tako so nas naučili že v pravljici o treh prašičkih – in kar se Janezek nauči, to tudi dela in o tem prepričuje še druge.

Zmota št. 1: Lesena hiša propade prej kot zidana.
Zgodovinski viri dokazujejo, da se je les za gradnjo hiš uporabljal že leta 1200 pr. n. št., in lesene hiše uvrščajo med najstarejše zgradbe na svetu. Les se po trajnosti razvršča v tri kategorije:
trajen les (hrast, bor, macesen, akacija), ki na suhem traja do 1800 let,
deloma trajen les (smreka, jelka, oreh), ki na suhem traja 800 let, in
manj trajen les (lipa, bukev, javor), ki na suhem traja do 500 let (Žitko, 2009).
Benetke so se, recimo, začele graditi na lesenih pilotih leta 500 in stojijo še danes, hiša iz lesa, slame in ilovice, ki je še danes v uporabi, pa letos praznuje 130 let. Najstarejši še stoječi slovenski kozolec je bil postavljen leta 1764. Vse navedeno zgovorno priča o tem, da je skrb o trajnosti lesenih zgradb povsem odveč. V nasprotju s trditvami o trajnosti lesa pa ima armiran beton življenjsko dobo do 100 let. Po podatkih construction.Rs svetovni strokovnjaki opozarjajo na alarmantno hitro propadanje betonskih zgradb, saj imajo resne poškodbe že po 20 letih; razloge za to še raziskujejo. Sanacija poškodb je zelo draga.

Zmota št. 2: Lesene hiše niso varne pred potresi.
Da so lesene stavbe potresno izredno varne, potrjujejo testi Tehniške univerze na Dunaju. Lesene hiše se po potresni varnosti uvrščajo daleč pred zidane in armiranobetonske. Slovenija leži na potresno aktivnem območju. V preteklosti se je na slovenskih tleh zgodilo več kot 60 rušilnih potresov. Najmočnejši, leta 1511, s centrom v Idriji, je prizadel površino 1,8 milijona km2 ter v Idriji in Škofji Loki z okolico porušil vse zidane objekte (hiše, cerkve, gradove), obstali so samo leseni (arhiv ARSO). Les je izredno trden material, zato je z njim preprosto graditi stavbe z velikimi razponi in večnadstropne stavbe. Na Norveškem je zgrajena lesena stavba s 14 nadstropji.

Zmota št. 3: Les je nevaren v primeru požara.
Test požarne varnosti Tehniške univerze na Dunaju uvršča leseno steno, napolnjeno s slamnatimi balami debeline 35 cm in ometano z ilovnatim ometom, v požarni razred F90, kar pomeni, da objekt, izpostavljen temperaturi 1010 stopinj Celzija, ne zagori 1,5 h. Stene zidanih hiš so resda zgrajene iz negorljivih materialov, vendar so vse prepogosto izolirane z gorljivimi snovmi (stiropor), ki predstavljajo veliko potencialno požarno nevarnost. Ob požaru takih stavb je večina poškodb (tudi smrtnih) posledica zadušitve s strupenimi plini, ki se sproščajo ob gorenju izolacije.

Zmota št. 4: Vzdrževanje lesa je dražje.
Da se izognemo visokim stroškom vzdrževanja hiš, pri kakovostni leseni gradnji uporabljamo les, ki je posekan ob pravem času ter je pravilno skladiščen in vgrajen. Tak les ne zahteva posebnega vzdrževanja, saj v njem ni lesnih sokov, zato ga ne napadejo škodljivci. Sčasoma ga prekrije žlahtna siva patina, ki ga ščiti pred vremenskimi vplivi in mu daje trajnost. V primeru slamnate lesene hiše pa je konstrukcijski les zaščiten z ilovnatim in apnenim ometom. Če pa želimo ohraniti videz novega lesa, imamo na voljo naravna olja, smole, voske in pigmente za zaščito in dekoracijo lesenih površin, katerih uporaba je enostavna, zdravju neškodljiva in ne zahteva posebnih znanj in orodij, le nekaj časa in dobre volje. Po podatkih Stroh im Kopf se 40 odstotkov vse svetovne energije porabi za gradnjo in vzdrževanje (klasičnih) stavb. Nujno je treba upoštevati okoljski odtis, ki je pri leseni hiši 50-krat manjši kot pri klasični zidani. Danes so energetski standardi v gradbeništvu postavljeni zelo visoko, zato je lesena gradnja v veliki prednosti pred klasično – betonsko gradnjo, saj je lesena hiša zgrajena iz izolativnih materialov, cena lesa pa je ugodna. V Sloveniji imamo lesa v izobilju.
Velika prednost lesenih hiš je tudi ta, da je hiša zaradi načina gradnje zelo hitro vseljiva v primerjavi z zidano hišo.

Zmota št. 5: Lesena hiša zahteva več gretja.
Izolacijske lastnosti lesenih hiš so izjemne. Mejna vrednost toplotne prehodnosti sten za pasivno hišo znaša U = 0,15W/m2K. Lesena stena z izolacijo iz slame debeline 35 cm ima po podatkih Tehniške univerze na Dunaju toplotno prehodnost 0,12W/m2K, enaka stena debeline 50 cm pa neverjetnih 0,08W/m2K. To je rezultat, ki ga s klasično gradnjo dosežemo le z velikimi težavami oz. stroški. Tukaj se pokaže izjemna moč naravnih materialov. Zaradi tega za ogrevanje lesenih hiš porabimo bistveno manj energije, ilovnati ometi pa odlično akumulirajo toploto in ponujajo izjemno ugodje bivanja. Ohlajanje prostorov poleti ni potrebno, kar pomeni velik prihranek energije. Klasično grajene stavbe moramo izolirati z dragimi umetnimi izolacijskimi materiali, ki so veliko breme za okolje, za njihovo ohlajanje pa poleti porabimo ogromno energije.
Ko govorimo o vplivu hiš oz. zgradb na zdravje ljudi, ne moremo mimo »sindroma bolnih stavb« (SBS), ki po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije povzroča zdravstvene težave mnogim prebivalcem razvitega sveta. Moderne (zidane, armiranobetonske stavbe) so polne zdravju škodljivih sestavin, kot so radioaktivni plavžni pepeli v betonih in zidakih ter mavčnih ploščah, topila, težke kovine in druge kemikalije v barvah, vezivih, premazih, ometih, izolacijah, pohištvu, talnih oblogah itd. Razmislimo, iz česa so zgrajeni naši vrtci, šole, hiše, bolnišnice, domovi za ostarele. Po podatkih Baumit.de dnevno zaužijemo 3 kg tekoče hrane, 1 kg suhe hrane, 1,5 kg svežega zraka in 13,5 kg zraka v zaprtih prostorih. Zato je zelo pomembno, ali živimo v bolnih stavbah, iz katerih hlapijo vse prej naštete snovi, ki jih vdihavamo, ali pa živimo v naravnih lesenih (masivnih, skeletnih, slamnatih) hišah, v katerih je zrak zaradi uporabljenih naravnih materialov pri gradnji kakovosten in ne ogroža našega zdravja.
Kot lastnik gradbenega podjetja sem poznal škodljive lastnosti sodobnih gradbenih materialov, zato sem se vrsto let izobraževal o gradnji z naravnimi materiali in šel na oglede takih hiš po Sloveniji. Hišo za našo družino smo zgradili iz naravnih materialov, prav tako so iz naravnih materialov podi, pohištvo, barve za stene in premazi za pohištvo. Po letu in pol bivanja v hiši smo navdušeni nad ugodnim počutjem v hiši in nad nizko porabo energije za ogrevanje – porabimo je 3–4-krat manj kot enako velika klasično grajena hiša. Prav tako smo navdušeni nad prednostmi postavitve hiše točno v smereh neba, saj poletno sonce potuje nad slemenom hiše in poleti ne pregreva hiše, zimsko sonce, ki potuje nizko nad obzorjem, pa skozi velike steklene površine segreva dnevne prostore.
Čudovito je (pre)živeti življenje v naravi in v naravni (leseni) hiši, ki nas in naše zanamce s svojim naravnim ambientom pomirja, navdihuje, varuje, nas obdaja s toplino, močjo … Lesene hiše imajo dušo, vanje so vgrajeni znanje prednikov, inovativne rešitve današnjih arhitektov in projektantov ter vsa natančnost, spretnost, izkušenost, pozornost in odgovornost mojstrov ter obrtnikov, ki take hiše izdelujejo, ne nazadnje pa tudi ozaveščenost, marljivost, ustvarjalnost, posebnost in ponos lastnikov teh hiš. Les je zagotovo material prihodnosti!
Ko je vsega konec, se iz kupa ruševin betonske, zidane hiše širijo hlapi iz strupenih, škodljivih materialov, ki še dolgo časa škodujejo Zemlji in ljudem ter pričajo o (ne)ozaveščenosti stanovalcev; na mestu lesene hiše, ki se spremeni v prst, pa zraste živo drevo, simbol zavesti ljudi, ki so nekdaj živeli v tej hiši in jim je bilo mar.
Verjamem, da je mar tudi vam!

Sr(e)čni ljudje s hišami iz slame
Besedilo: Tomaž Činč, Snopje d. o. o.
Vsak, ki je bil kdaj prisoten pri gradnji hiše iz slamnatih bal ali je živel in živi v hiši iz slamnatih bal, mi lahko pritrdi, da je poleg prepričljivih tehničnih podatkov, dejstev, v zraku še nekaj drugega: »virus slame« – pozitiven občutek, neki smisel, ki nam ga posreduje slama. S številkami se vzrok te situacije ne da ugotoviti. Bivanjska klima, atmosfera v prostoru se ne da izmeriti. Hiša iz slame je bivanjski luksuz, ki ni nujno dražji od klasične hiše. Pri gradnji z naravnimi materiali hiši dovolimo, da se stara z nami in z leti dobiva patino, prav tako kot ljudje z leti postanemo modrejši in po svoje lepši. Ko živimo v hiši iz slame, se zavedamo lastne minljivosti in minljivosti materije okrog sebe ter jo z odprtim srcem sprejemamo in spoštujemo. Govori se, da so ljudje, ki živijo v hišah iz slame, srečni in živijo deset let dlje kot ljudje, ki živijo v klasičnih hišah. Prepričan sem, da to niso le govorice, ampak da je res tako!

Kaj je najboljše: mrtev zob, mostiček ali implantat?

Vemo, da bi najraje prebrali kratek odgovor. Pa ne bo šlo. Vsaka izmed treh rešitev je lahko dobra ali slaba. Odvisno je predvsem od situacije v vaših ustih.
Naši zobje so del naše minljivosti. Biološko gledano, naj bi trajali vsaj toliko časa kot mi. V praksi pa mnogi »preživimo« svoje zobe. Sploh v zadnjem stoletju k temu prispevajo vse več nezdrave hrane, mnoga zdravila, padec splošne imunosti in uničenje črevesne flore. Tudi na stres mnogi reagirajo s pospešenim škrtanjem z zobmi, zaradi česar se ti obrabljajo veliko hitreje, kot je bilo v načrtih stvarstva.
Ko pride tako daleč, da je zobni kanal že vnet, je to rdeča lučka, ki kaže na to, da nekaj že dlje časa počnemo narobe.
Ne bomo vam žugali na temo pravilnega umivanja zob, nitkanja in rednega obiskovanja zobozdravnika. Vnetje zoba – razen izjemoma – ne pride samo po sebi in kaže na bolj sistemske težave. O tem smo zelo temeljito pisali v priročniku Resnice in zmote o zdravju zob. Zato tokrat, predvsem zaradi prostorske omejitve, začnimo od točke, ko boleč zob terja hitre rešitve. Kaj izbrati – odstranitev ali zdravljenje?
V praksi beseda zdravljenje pomeni odstranitev živca in polnjenje zobnega kanala. Rezultat take obdelave je t. i. mrtev zob, ki ga bomo sčasoma prepoznali tudi po spremenjeni barvi.

50 odtenkov sive
Dejstvo, da mrtev zob spremeni barvo, je še najmanjša težava pri polnjenju zob. Kot lahko preberete tudi v omenjenem priročniku, je bolj težavno to, da večina zobozdravnikov dela po normativih in z opremo, ki v večini primerov iz mrtvega zoba ustvari dolgoročno tempirano bombo – gojišče nevarnih anaerobnih patogenih organizmov.
Zato se pravilen odgovor na vprašanje, ali se tak zob splača ohraniti, vrti predvsem okoli vprašanja, ali ste pripravljeni (so)financirati njegovo kakovostno sanacijo in ali ste pripravljeni živeti tako, da vaš imunski sistem lahko obvlada morebitno dodatno tveganje. Če sta ta dva pogoja izpolnjena, če anatomija zoba to dovoljuje in če stanje takih zob redno kontroliramo, je zob bolje obdržati kot pa odstraniti in vsaditi nadomestek.

Iskanje manj slabe izbire
Ko pride do tega, da je zob treba izdreti, se lahko pogovarjamo le o tem, katera od možnih izbir bo najmanj težavna. Idealne ni več. Če želimo narediti mostiček, bo treba poškodovati tudi sosednje zobe, da lahko premostimo zob(e), ki manjka(jo). S tem bomo skrajšali njihovo življenjsko dobo.
Če nam bodo vstavili stare materiale (s kovinsko podlago), tvegamo tudi motnje v elektroprevodnosti tkiv. Zato trenutno za najboljšo izbiro veljajo cirkonijevi in keramični mostički brez kovinskih delov.
O zobnih vsadkih – implantatih veliko beremo in mnoge klinike jih ponujajo kot bližnjico za urejanje vseh težav. Gre za umetno korenino iz titana, titanovih zlitin ali cirkonija, ki jo vstavijo v našo kost in se tam zaraste. Potem na takšno korenino nadgradijo zob, s čimer se izognemo potrebi po protezi ali mostičku.
Tudi pred izbiro te rešitve je treba zastaviti kar nekaj vprašanj.
Najprej o tem, zakaj smo ostali brez zoba. Če ni šlo za fizični udarec in če so v ozadju dolgotrajni vnetni procesi ali parodontoza, potem z implantati težav ne bomo odpravili. Vnetni procesi se bodo v tem primeru lotili tudi drugih zob in kosti, v kateri je vsadek. To se po obstoječih statistikah pripeti pri vsakem petem vsajenem implantatu.
Če ne odpravimo vzrokov, zaradi katerih smo sploh ostali brez zoba, je pričakovati, da bomo z leti potrebovali več implantatov, vgradnja teh, kot kažejo nova spoznanja, pa ni brez tveganj. Tudi titanium, ki je sicer zelo varen, dokler je na površju naše kože (zato ga uporabljajo pri naravnih sredstvih za sončenje), zna delati težave, ko pride v stik z našo notranjostjo. Raziskave kažejo, da ima okoli 4 odstotke ljudi alergijo na titan. Zapleti so bolj verjetni pri pacientih z avtoimunskimi boleznimi in tistih, ki so že obremenjeni s težkimi kovinami.
Prava izbira zahteva posvet s strokovnjakom, ki vam bo predlagal rešitev na podlagi vpogleda v celotno situacijo v vaših ustih. »Vikend dentalni turizem« je navdušujoče hiter in cenovno mamljiv način, da »zamenjate fasado« v ustih, dolgoročno pa lahko hitro končate na slabšem kot pred takšno »prenovo«.
Zato ne hitite. Vzemite si čas in poiščite zobozdravnike, ki vam bodo znali in hoteli razložiti, kakšno je stanje v vaših ustih in kakšne so možnosti za trajno sanacijo. Dober zobozdravnik bo razmišljal dolgoročno in vam bo znal razložiti prednosti in pomanjkljivosti različnih pristopov. Če imate 50 let in če vemo, da ima večina rešitev tudi svoj »rok uporabe«, je modro že zdaj razmišljati, kaj in kako bo čez 10 let.
Idealne rešitve ni, zagotovo pa za vašo specifično situacijo obstaja optimalna rešitev, in vredno jo je poiskati.