Urska in Zoran, to sporocilo je namenjeno obema, ker sta se oba dotaknila mojega srca na poseben nacin in bi se vama rada iskreno zahvalila za vse, kar sta mi dala in me naucila.
Pred prihodom na akademijo sem imela 1000 vprasanj, zdravje ni bilo najboljse, pocutila sem se, da mi nekaj manjka, skoz sem po necemu hrepenela.
Z akademijo se mi je odprl popolnoma nov svet, cisto drug pogled na sebe, ljudi okrog mene, naravo in moc, ki jo imamo v sebi.
Najvecje odkritje celotne akademije bi lahko rekla, da je to, da zaupam sama sebi, ker vem, da vse odgovore nosim v sebi. Vsak zase najbolje ve in da ima vsak v zivljenju svojo pot, ki jo mora prehoditi. Sprejela sem ljudi okoli sebe, s katerimi sicer nisem imela vecjih tezav, ampak sem jim vedno hotela pomagati, dajati nasvete... potem se nisem dobro pocutila, ce jih niso upostevali in se vedno naprej jamrali in sem gledala, kako unicujejo svoje zivljenje. Spoznala sem, da moram vsakemu pustiti, da gre svojo pot, saj ima pravico do svoje resnice tako kot imam jaz do svoje in da je tako kot je, cisto v redu. Sedaj se trudim izrazati svojo resnico, predvsem pa vem, kako pomembno je samozavedanje v vsaki situaciji.Se ena velik uvid sem dobila, ko sem spoznala, da lahko bolecino predihas, jo das ven iz sebe in zakljucis. Neverjetno, kako dihanje osvobaja...
Akademija je definitivno vplivala na izboljsanje mojega pocutja, na moje zdravje, vero v zivljenje in moc, zenstvenost, ki jo lahko izrazam.
Ce se spomnis, Zoran, si mi na zadnji zakljucni dan akademije 2. letnika dal zelo lepo popotnico...da se pogovorim z duso, ki me caka...da jo vprasam, kaj moram se narediti, preden jo spoznam... ko si izrekel te besede, so mi spolzele solze po obrazu...(prvic tisti vikend) po celem telesu sem zacutila toplino, pretok energije, vznemirjenost, hkrati pa popoln mir, mir v dusi.
Vprasala sem duso, ce mi lahko da kaksen znak...da vem, ce prihaja...da sem pripravljena, da sva z mozem oba pripravljena.. in v tistem trenutku sta se 2 cvetlici spustili z neba proti meni.. neverjeten obcutek... potem spet malo dvom v meni, a je res to to, kaj to pomeni, ali si res samo tako zelim pa iscem nekaj, kar dejansko sploh ni znak? Na koncu pride mocna misel, da naj zaupam v zivljenje, v sebe..
Skratka... 9 dni kasneje izvem, da sem noseca
:) neverjetno.
Se kar ne morem verjet. Srecna sva in se veseliva. Pogovarjam se z duso in se mirim, da bo vse ok in da se lahko nekaj tako lepega zgodi tudi meni, navkljub vsem zdravstvenim tezavam, ki sem jih jmela, da bo ok.
Se ne cel dan vem, da je dusa v meni..pa me je ze naucila, da lahko zaupam sebi, vesolju, svojem telesu...Verjamem, da sta k moji odlocitvi za otroka delcek prispevala tudi vidva, ceprav na neki drugi ravni.. predvsem z vero v sebe, z razumevanjem, da je tako kot je, cisto v redu in da je vse na svojem mestu, da pride vse ob svojem casu.. in zdaj je moj cas, ker SvetJeLep
Hvala tudi tebi, saj veš vse pride v pravem trenutku.
Uživajte
