Iskalne možnosti (Stran 24 od 72)

Objavljeno v sodelovanju s projektom “Skupaj za zdravje, človeka in narave”

Besedilo: Sanja Lončar

Eden izmed poglavitnih razlogov, zakaj prihaja do presežka ali primanjkljaja kisline v želodcu, je ta, da ne pijemo dovolj vode oziroma to počnemo ob napačnem času.

Zadostna količina vode je pogoj, da bi različne faze naše presnove stekle nemoteno.
Začne se že v želodcu, ki po eni strani potrebuje čim debelejšo plast bikarbonatne raztopine, s katero ustvarja zaščitno plast med kislino in stenami želodca. Če smo pili premalo, bo tudi bikarbonatne sluzi premalo in bo telo pametno odločilo, da mora omejiti tudi proizvodnjo kislih sokov, sicer si bomo „razžrli” lastni želodec. Posledica primanjkljaja želodčne kisline pa so slabo prebavljena hranila, nerazgrajene beljakovine in preživeli patogeni organizmi, ki lahko nemoteno nadaljujejo svojo pot v naše telo. Če nimamo dovolj kisline, je motena tudi presnova vitamina B12, železa in drugih dragocenih rudnin.
Če je vode dovolj, bo tudi bikarbonatne raztopine in želodčne kisline dovolj – zato je tudi obdelava hrane v želodcu hitrejša in bolj temeljita. Ko se sokovi na koncu iz želodca izločijo, dobi telo tudi osnovno surovino za proizvodnjo bazičnih snovi, ki jih potrebuje za alkalizacijo. Bikarbonatna raztopina in tudi želodčna kislina sta osnovni surovini, iz katerih telo pridobiva alkalne rudnine!

Dve muhi na en mah!

Kdo bi si mislil, da je vse skupaj tako preprosto? Edino, kar morate storiti, je, da pol ure pred jedjo zaužijete kozarec do dva vode (najbolje sobne temperature). Ta bo imela dovolj časa, da zapusti želodec in bo takoj uporabljena kot dragocena surovina za proizvodnjo prebavnih sokov.
Če pa se vam to zdi preveč preprosto, da bi bilo res, potem imate na voljo bolj zapleten scenarij. Ker bo bikarbonatne raztopine premalo, bo tudi prebava daljša. In ko vse skupaj začne vreti v želodcu, vas bo tiščalo in se vam bo kislo spahovalo, zato boste napačno menili, da je za vse kriv presežek želodčne kisline. Tega boste začeli gasiti z antacidi, s čimer bo stanje sčasoma le slabše. Prebava v želodcu bo vse slabša, črevesje bo postajalo vse večje gojišče patogenih organizmov, ki se bodo naslajali z ostanki neprebavljene hrane, začelo se bo slabšanje krvne slike in vse bolj boste zakisani, utrujeni ter dovzetni za bolezni.

Kako piti vodo?

Res je neverjetno, da človeška vrsta v 21. stoletju potrebuje napotke o tem. Vsakodnevno srečevanje z napačnimi praksami pa nas je pripeljalo do sklepa, da je tudi o tem res treba zapisati nekaj več.
Mnogi se pritožujejo, češ, da spijejo dva litra vode na dan in ni veliko bolje. Potem jih vprašamo, kako in kdaj to vodo spijejo, in izkaže se, da večji del te vode zaužijejo pol ure po kosilu, ko postanejo žejni, ali zvečer po telesni vadbi, …
Ena največjih napak je spiti vodo po jedi. Telo vodo potrebuje, da bi proizvedlo sokove, s katerimi bo začelo prebavo. Če vode niste spili pred jedjo, se bo telo izmučilo in jo recikliralo od drugod. Predstavljajte si, kakšna sabotaža je, da prebavo, ki se je ravno dobro začela s kislino, ki jo je telo z muko pridelalo, zalijete s pol litra vode po kosilu. Indijci temu rečejo, da ste pogasili prebavni ogenj. S tem ste prebavo ustavili, sokove v želodcu razredčili, potrebno delovno temperaturo želodca znižali, ustavili obdelavo hrane in s tem prisilili telo, da celotni proces prične znova.

Ali lahko pijemo ob jedi?

Eni so prebrali, da ne, drugi, da lahko in sedaj od nas pričakujejo natančen odgovor. Odgovor je odvisen od tega, kar boste jedli. Predstavljajte si, da je želodec palični mešalnik, s katerim morate premešati vse, kar ste zaužili, in ustvariti kremasto snov. Če ste zaužili le sendvič, ga palični mešalnik ne more premešati v kremo. Če pa ste ob tem zaužili še nekaj tekočine, bo šlo lažje. In obratno – če smo jedli juho ali enolončnico, je že dovolj tekočine, da lahko vse skupaj premešamo, zato bo dodajanje tekočine odveč. Vsaka gospodinja ve, da zelenjave ne moremo premešati v gladko snov, če je preveč vode. Če smo prisotni in vemo, kaj bomo pojedli, bomo tudi vode ali kakšne druge tekočine dodali v pravi meri. Zadeve se zapletejo, ko smo pri jedi tako odsotni, da pol ure po kosilu ne vemo več, kaj smo sploh zaužili.

Kakšno vodo piti?

Vsaka voda je boljša od dehidracije. Res pa je, da ne bodo vse enako uporabne v telesu. Tako kot rože in zemlja tudi naša tkiva najlaže vsrkavajo mehko vodo. Večina voda v Sloveniji je zelo trdih. To najbolj opazite, ko vodo zakuhate in se ob stenah posode nabere vodni kamen. Mehko vodo dobimo neposredno iz narave, če uživamo deževnico ali stopljeni sneg. Lahko pa tudi vodovodno vodo zmehčamo z različnimi filtri ali z napravami za reverzno osmozo.

Strah, da bi tako naše telo ostalo brez rudnin, je popolnoma odveč. Pomislite logično – če bi rudnine iz vode naše telo lahko izkoristilo, potem nihče ne bi trpel zaradi pomanjkanja kalcija, saj je v naši vodi več kot dovolj kalcijevega karbonata. Na žalost pa nam ta anorganska oblika kalcija bolj škoduje kot pomaga, saj se nalaga tam, kjer ga ne potrebujemo. Enako velja tudi za druge rudnine. Razen majhnega odstotka teh rudnin, ki jih najdemo v mineralnih vodah v koloidni obliki, je vse ostalo za telo neuporabno. Ravno nasprotno – čim manj je voda nasičena, večje bodo njene absorbcijske moči. Povedano drugače, več smeti bo lahko pobrala in odpeljala iz našega telesa.

Večina filtrov zmanjšuje trdnost vode in iz vode odstranjuje odvečne delce. Večina jih je sicer ustrezna le za vodo, ki je že pitna in bakteriološko neoporečna. Če živimo na območjih, kjer so onesnaženja večja in se v vodi pojavljajo tudi fekalije, zajedavci, bakterije ali težke kovine, bomo potrebovali bolj zahtevne filtre. V prenosni obliki (vrčki, bidoni) so filtri Seyshelle in MSR edini, ki lahko tudi iz neužitne vode naredijo užitno. V fiksni obliki pa lahko takšno čistost vode dosežejo le destilatorji in reverzno-osmozni filtri.

Tako obdelana voda sicer utrpi stres v svoji strukturi, zato jo je dobro po filtriranju pustiti nekaj časa v steklenem vrčku s kristali ali v posebnih steklenih vrčkih, ki njeno strukturo ponovno uredijo in vodo energijsko napolnijo.

Kaj pa dodatki?

Ali je vodi treba dodajati snovi, s katerimi povečujemo njeno alkalnost, živost, antioksidativni potencial?
Na trgu je vse več takšnih dodatkov in res jih je težko ocenjevati, zlasti zato ker se večina ponuja po sistemih mrežnega marketinga, ki je znan po visokih ustnih obljubah in malo oprijemljivih dokazov. Pri izbiri bodite zato še posebej pozorni, pri sintezno ustvarjenih dodatkih.  Tudi pretiravanje je nevarno.  To potrjujejo ugotovitve velikega števila raziskovalcev. Vsi ugotavljajo, da premalo antioksidantov v telesu res lahko prispeva k bolezni in pojavu raka, enako pa se lahko zgodi tudi, če je antioksidantov preveč. V projektu zato bolj zaupamo skozi tisočletja preverjenim naravnim antioksidantom, ki jih je ustvarila narava. Te najlažje dobimo z uživanjem začimb, ki so preverjeno najmočnejši antioksidanti na planetu.

Objavljeno v sodelovanju s projektom “Skupaj za zdravje, človeka in narave”

Zgodovino in razvoj prehranskih dopolnil povzema predavanje Stephena Terrasa, ki smo ga v ožjem strokovnem krogu že imeli priložnost poslušati v juniju, v septembru pa bo v Sloveniji tudi njegovo prvo javno predavanje.

Kot oseba, ki je bila tri desetletja na vodilnih mestih enega izmed največjih svetovnih ponudnikov prehranskih dopolnil, je Stephen zbral dovolj spoznanj, da marsikateri pripravek ne deluje tako, kot bi pričakovali. Znanost, ki ji je toliko zaupal, je bila pogosto nemočna, da tudi v življenju pokaže svoje rezultate. V iskanju odgovorov ga je pot peljala nazaj k modrosti in sinergiji narave. Življenje je očitno hotelo, da se v tem človeku združita „leva in desna možganska polovička”, kar je rodilo tudi novo obliko združevanja tradicionalnih spoznanj s sodobnimi tehničnimi rešitvami na področju prehranskih dopolnil.
Ker bo dvorana tudi v septembru zagotovo premajhna za vse zainteresirane, objavljamo nekaj odgovorov na vprašanja, ki so nas, in verjetno bodo tudi vas, najbolj zanimala.

Ali lahko prehranska dopolnila pomembno prispevajo k izboljšanju našega zdravja?

Zamisel o prehranskih dopolnilih se je rodila v glavah navdušencev, ki so bili prepričani, da je prav pomanjkanje določenih hranil vzrok marsikatere zdravstvene težave, zaradi česar so verjeli, da bi lahko z vnosom tistega, kar telesu primanjkuje, težave odpravili. Takrat nismo imeli znanstvenih dokazov, bili so le upanje, navdušenje in intuicija.

Nadaljnji razvoj je prinesel vse več otipljivih dokazov, da lahko dodajanje vitaminov in mineralov resnično pomaga. Težava je v tem, da so takšne raziskave prihajale iz farmacevtskih družb in so bile nujno osnovane na farmacevtski logiki, ki verjame v izolirane snovi in zdravljenje skozi odstranjevanje posameznih simptomov. Takšne raziskave so tudi industrijo prehranskih dopolnil vse bolj vodile v farmacevtski pogled na svet. Priznati moram, da sem bil tudi sam dolgo ujet v takšno logiko. Bilo je hudo, vendar sem si moral priznati, da ima takšen pristop preveč omejitev, da bi lahko deloval.

Zakaj posamezni vitamini, četudi v visokih odmerkih, ne delujejo?

Preprosto zato, ker nič, kar zaužijemo, ne deluje v telesu v takšni obliki, kot smo to zaužili. Absorbcija, pri kateri nekateri toliko vztrajajo, je šele prva stopnička. Sledi vprašanje distribucije – ali bo to, kar smo zaužili, zares prispelo tja, kjer to potrebujemo, ali pa se bo, v nasprotju z našimi pričakovanji, naložilo tam, kjer bo povzročalo težave. Tretja pomembna preizkušnja je biorazpoložljivost. Ali ste zaužili truplo ali energijo, ki lahko opravi svoje delo v telesu? Nato pride na vrsto šele naša sposobnost presnavljanja – torej da to, kar smo zaužili, preoblikujemo v telesu uporabno obliko. In kot zaključni izpit nas čaka še vgradnja te nove pridobitve v pravi proces ali tkivo v telesu.

Kje po vašem mnenju nastaja največ ovir, ki vplivajo na to, da večina prehranskih dopolnil ne doseže želenega učinka?
Znanost ima rada statične modele, človek pa je dinamičen. Povedano drugače, znanost se obnaša, kot da je v telesu tistega, ki, denimo, uživa železo ali kalcij, vse v redu, le ta dva elementa mu manjkata. Prehranska dopolnila se vse preveč oblikujejo za ljudi, ki ne obstajajo. Nikoli nam ne manjka le ena snov. In če ta že merljivo manjka, to ponavadi pomeni, da so prizadeti še mnogi drugi procesi, ki pomagajo, da bi to snov bolje resorbirali, distribuirali, presnovili ali uporabili. Zato je ukvarjanje z odmerki in oblikami pogosto brez učinka. Tega ne moremo rešiti z drobljenjem snovi v vse manjše delčke ali celo z nano tehnologijo, ki se mi tudi sicer zdi preveč tvegana.

Ali je to težavo sploh mogoče rešiti?

Teoretično gledano bi bila prehranska dopolnila najbolj koristna zdravim ljudem, ki se zdravo prehranjujejo in v telo že vnašajo vse, kar je potrebno, da bi bil izkoristek koristnih snovi iz prehranskih dopolnil maksimalen. Ostali pa se vrtijo v začaranem krogu uživanja tistega, kar potrebujejo in česar ne morejo presnoviti – zato jim je vse slabše.
Pri proučevanju te težave sem prišel do spoznanja, da največ težav nastane pri telesni biokemiji. Torej bo bio okolje, v katerem se bo znašlo to, kar boste zaužili, odločalo o tem, do kakšne mere boste to izkoristili. Zato sem se začel ukvarjati s tem, kaj so pogoji, da bi v telesu nemoteno stekli procesi presnove vitaminov, rudnin, antioksidantov, … Nato sem v naravi iskal takšne rastline, ki čim bolj povzemajo to okolje. Tako je nastal kompleks Magnifood.

Ste prišli do čarobne formule, ki omogoča, da vitamini in rudnine v telesu delujejo s polno močjo?

Zelo kmalu mi je postalo jasno, da za to ne bo ene same formule, temveč da ima vsak proces svojo formulo. Če, na primer, želimo, da z vitaminom B izboljšamo stanje svojega živčevja, dvignemo energijo telesa in podobno, potem ne gre le za vprašanje, kako povečati izkoristek zaužitega vitamina B. Pravo vprašanje mora biti bolj celostno. In sicer zakaj ima določena oseba primanjkljaj? Ob enakem vnosu bo imela ena oseba vitamina B premalo, druga pa povsem dovolj. Pogosto je odgovor v tem, da veliko ljudi po nepotrebnem porablja preveč vitaminov skupine B v svojih stresnih odzivih. Torej lahko le dodajamo, lahko pa tudi zmanjšamo te izgube in s tem zmanjšamo potrebo po vnosu novih snovi. Zato kompleks Magnifood, ki smo ga dodali vitaminom B, vsebuje pomembne adaptogene, ki mirijo hormonske odzive in s tem prispevajo k manjši izčrpanosti in boljši koncentraciji. Sinergijsko delovanje ashwagande (indijskega žen šena), sibirskega žen šena, korenine rožnega korena in semena mladega ovsa na najboljši način pripravi telo na to, da vitamini skupine B padejo na plodna tla.

Ko gre za kompleks Magnifood, ki ga potrebujemo, da bi kalcij in magnezij v telesu delovala tako, kot bi si želeli, potrebujemo še druge rastline: predvsem liste koprive, poganjke preslice, korenino ingverja, ječmenovo travo, riževe otrobe in podobno.

Za boljši izkoristek cinka, ki je zelo povezan z zdravjem prostate, jajčnikov, zdravjem las, spolno funkcijo in pubertetnimi težavami, pa je kompleks Magnifood sestavljen iz spiruline, riževih otrobov, bučnih semen in acai jagod. Cink pa je v obliki bisglicinata, ki ne dela težav v prebavi.

Zanimivo je, da vse rastlinske dele uporabljate v eko kakovosti in jih sušite s procesom liofilizacije takoj po obiranju. Po drugi strani pa uporabljate tudi nekatere sintezne oblike vitaminov in rudnin, kajne?

Že sam kompleks Magnifood, ki predstavlja približno polovico teže vsake kapsule, vsebuje tudi zelo širok spekter vitaminov, rudnin, antioksidantov in drugih dragocenih učinkovin, ki delujejo sinergijsko. Sodobni znanosti se lahko zahvalimo tudi za sodobne tehnologije, s katerimi lahko popolnoma naravne encime in probiotične bakterije "oblečemo" tako, da jih želodčna kislina ne poškoduje, s čimer povečamo njihov izkoristek v telesu. Res je, da jih zaradi tega ne smemo certificirati kot naravne, po mojem mnenju pa s tem niso manj vredni, ravno nasprotno.

Pomemben dosežek znanosti, ki bi ga bilo škoda prezreti, so tudi oblike rudnin bisglicinat, kot so, na primer, cink, železo in magnezij. Gre za rudnine, oblečene v proteinsko ovojnico. Ker ta nima električnega naboja, se odlično resorbira, ne povzroča prebavnih težav in, kar je za nekatere zelo pomembno, deluje nemoteno, četudi uživamo kavo, čaj ali čokolado. Tega res ni mogoče najti v naravni obliki, je pa varno in učinkovito. V dosežkih sodobne znanosti na tem področju je mogoče najti zelo veliko dobrih rešitev, ki preverjeno učinkujejo. To, da jih v komercialnih pripravkih pogosto ne zasledimo, je bolj pohlep industrije, ki želi na vsakem pripravku zaslužiti čim več. Cilj, ki sem si ga zastavil, pa je, da ustvarjam formule, ki bodo zares dosegle cilj, zaradi katerih jih ljudje jemljejo.

Objavljeno v sodelovanju s projektom “Skupaj za zdravje, človeka in narave”

Zavedanje o pomenu avtohtonih semen se širi po svetu. Ali je res moralo izginiti skoraj 85 odstotkov zakladov naših prednikov, da bi se vsaj nekateri prebudili? Kaj boste odgovorili svojim vnukom, ko vas bodo vprašali, kakšnega okusa je bilo tistih nekaj tisoč sort jabolk ali riža, ki jih več ni?

Vse več je ljudi, ki so se odločili nekaj storiti, da ohranimo vsaj tisto, kar imamo. Skorajda ni države, v kateri se ne krepijo pobude za ohranitev avtohtonih semen. Takšno semensko knjižnico smo končno dobili tudi v Sloveniji – razvili so jo Mariborčani v sklopu projekta Urbane brazde. Pri tem jim je pomagala tudi zelo razvita semenska knjižnica Arch Noah iz sosednje Avstrije.

K popularizaciji avtohtonih semen je zelo prispevala tudi akcija Štafeta semen, ki je te spomladi zanetila novi val navdušenja in povezovanja med ljudmi, ki se zavedajo, da so semena edina valuta, ki ne bo nikoli izgubila na vrednosti.
Takšne oblike samoorganizacije vse bolj motijo svetovne koncerne, ki jim je skoraj uspelo v svoje roke vzeti celotno svetovno proizvodnjo semen. Francosko semenarsko podjetje Grainex Baumax se je tako odločilo tožiti civilno društvo kmetov Kokopelli, ki med svojimi člani izmenjuje semena 460 sort sadja in zelenjave. Društvo so tožili za nelojalno konkurenco in zahtevali 50.000 evrov odškodnine. Sklicevali pa so se na smernice Evropske unije, ki načeloma prepovedujejo kmetom, da bi semena pridelovali in jih prodajali, če te vrste niso uradno priznane in vpisane v sortni katalog.

Odločba sodišča je bila zato za mnoge presenetljiva. Evropsko sodišče je namreč presodilo, da navajana smernica EU ne prepoveduje kmetom, da gojijo, semenijo in izmenjujejo semena avtohtonih sort, kljub temu da gre za semena, ki niso uradno registrirana. Sodišče je v svoji obrazložitvi zapisalo, da mnoge sorte sodijo med vrste, ki so že ogrožene in imajo tipične lokalne karakteristike. Zato menijo, da zahteva po registraciji in certifikaciji za te sorte ni nujna. Ko gre za evidentiranje, sodišče meni, da zadostuje, da je takšna sorta priznana v eni državi članici EU, nato pa se lahko z njo trguje na celotnem ozemlju Unije.

Mnogi menijo, da takšna razsodba predstavlja udarec za svetovne koncerne, kot so Bayer Crop, Monsanto, Dupont ali Syngenta, ki že imajo nadzor nad 67 % svetovnega semenarskega trga in si zelo prizadevajo, da bi pridobili patentne pravice tudi nad starimi sortami. Drugi pa svarijo, da stoji za takšno „zmago ljudstva” prikriti cilj multinacionalk, da bi s spodbujanjem zbiranja in izmenjave avtohtonih sort lažje prišli do odpornega semenskega materiala, ki jim ga zdaj primanjkuje.

S tem, da so avtohtona semena dobila status ogrožene vrste, pa so obenem preprečili, da bi ta segment bolj resno vplival na stanje moči na trgu.

Zagotovo bo takšna razsodba prispevala k temu, da se v uporabi ohrani čim več lokalnih semen. Čigava in kakšna bo naslednja poteza, pa bomo videli kmalu.

Novo svetovno bančništvo

V svetu so leta 2006 evidentirali okrog 1.300 genskih bank, v katerih se ohranja 6 milijonov vzorcev, kar je le delček celotne biotske pestrosti našega planeta.

Največja svetovna semenska banka se imenuje Millenium Seed Bank Project (Semenski projekt tisočletja) in se nahaja v bližini Londona v Angliji. Ta semenska banka je približno stokrat večja od norveške semenske banke, v njej pa je shranjenih na milijarde semenskih vzorcev. Njihov končni cilj je, da zberejo in shranijo celotno biotsko pestrost našega planeta. Kako velik cilj so si zastavili, priča dejstvo, da jim je do leta 2009 uspelo priti na 10 % zastavljenega cilja, ocenjujejo pa, da bodo do leta 2020 lahko shranjevali okrog četrtino vseh svetovnih semen. Semena po potrebi pošiljajo na razne konce sveta in jih obnavljajo skozi gojenje vsakih 10 let.

Svetovna semenska banka na norveškem ledenem otoku Svalbard

Pred petimi leti je na Norveškem ustanovljena svetovna semenska banka Svalbard Global Seed Vault, v kateri želijo ohraniti 4 milijone rastlinskih vrst. Lokacija, ki je le 812 kilometrov oddaljena od Severnega tečaja, predstavlja naravno hladilnico in je zato zelo ustrezna za shranjevanje semen.

Projekt so v celoti financirali Norvežani (6,4 milijone EUR). Semena hranijo 130 metrov globoko v skali, približno 140 metrov nad gladino morja, v posebnih hladilnicah, ki so varne pred sevanji, jedrsko kontaminacijo in potresi. (Predstavljajte si, da bi z denarjem, ki ga damo za dokapitalizacijo NLB, tudi mi lahko ustvarili več kot osem takšnih objektov).
Banka bo delovala tako, da semena vzdržujejo različne države, pri čemer se semena aktivirajo in vrnejo državam, če bi ta vrsta postala ogrožena.

Velikost srca je bolj pomembna od velikosti objekta.

Ena izmed prvih semenskih bank se je nahajala v St. Petersburgu (takratnem Leningradu). Ustanovil jo je Nikolai Vavilov (1887–1943), ruski znanstvenik in genetik, ki je zbiral semena iz vsega sveta. Banka je preživela 28-mesečno obleganje Leningrada v drugi svetovni vojni. Danes je poznana pod imenom Vavilov Research Institute of Plant Industry. Znanstveniki, ki so skrbeli za semena v času vojne, so raje umrli od lakote, kot da bi se rešili tako, da bi zbrana semena pojedli.

Kakšni pa so vaši semenski prihranki?

Ker je vse več zanimanja za avtohtona semena, je dobro vedeti, o čem govorimo. Zato objavljamo slovarček uradnih opredelitev.

Domača avtohtona sorta je nastala iz avtohtonega izvornega semena in ni bila načrtno žlahtnjena ter se predeluje, vzdržuje in razmnožuje v RS.

Domača sorta je tudi sorta, ki je bila požlahtnjena v RS pred več kot 15 leti oziroma v primeru vinske trte ali sadne vrste pred več kot 30 leti, seme te sorte pa se še prideluje, vzdržuje in razmnožuje.

Udomačena (tradicionalna) sorta je starejša sorta tujega porekla in se prideluje v RS že več kot 15 let oziroma v primeru vinske trte ali sadnih vrst več kot 50 let in je dobro prilagojena na slovenske razmere.
EU je prav zaradi tega razvila pojem ohranjevalne sorte, ki starim avtohtonim in udomačenim sortam omogoča vpis v sortno listo, z vpisom pa je omogočeno trženje in ohranjanje takšnih semen. Ta semena so gotovo najbolj zanimiva za ekološke kmetovalce, njihovo uporabo pa vzpodbuja tudi država.

Dokler je „na malo”, je dovoljeno.

Kapital je očitno imel prste vmes, ko se je določalo, kaj in koliko tega bo dovoljeno brez uradne in drage registracije, ki je narejena le po meri največjih igralcev.

Tako je za ohranjevalne sorte določena količina semena, ki se lahko pridela in trži. Povedano bolj natančno, v Sloveniji lahko pridelamo največ 0,3 do 0,5 % (odvisno od sorte) ohranjevalnih semen za določeno vrsto, ki je gojena v Republiki Sloveniji v eni rastni dobi. To prevedeno pomeni, če je kultura, na primer, zelja zasejana na 10.000 hektarjih, smemo pridelati kot ohranjevalno sorto le toliko semen, kot je potrebno, da bi z njim zasejali zelje na 50 hektarjih. Druga možnost je, da se držimo zgornje dovoljene meje, ki količino omejuje na količino semena, ki je potrebno, da se zaseje 100 ha.
Skupna količina vseh semen ohranjevalnih sort – če bi, denimo, želeli gojiti 300 avtohtonih vrst zelja ali fižola, pa je tudi določena in ne sme presegati 10 % količine skupnega semena za to kmetijsko rastlino v eni rastni dobi. Tako je dejansko minimalno 90 % trga uradno dodeljenega velikim igralcem, ostali pa se lahko igrajo le v svojih vrtičkih.
Zato morajo pridelovalci semena ohranjevanih sort  svoje želje po gojenju do določenih datumov prijaviti Fitosanitarni upravi RS, ki mora pred gojenjem preveriti, ali bo skupni seštevek vseh predvidenih gojenih količin ustrezal skupni dovoljeni kvoti. Ravno tako mora organizator pridelave in trženja poročati o prodanih količinah semena vsake ohranjevalne sorte v posameznem letu.  Seme ohranjevalne sorte se lahko prideluje in trži le v regiji porekla.

Vrtičkarska sorta

Pri vrtičkarskih sortah ni omejitve v skupni količini, njihova morebitna širitev za „resno pridelavo” pa je omejena z velikostjo pakiranj, ki se lahko prodajajo. Ta se, v odvisnosti od velikosti in teže semen, giblje med 5 grami in 25 grami. Izjema so le težka semena koruze, boba in fižola, kjer je največje dovoljeno vrtičkarsko pakiranje omejeno na 250 gramov. Ni pa omejitev, koliko vrtičkarskih vrečk s semeni lahko kmet ali vrtičkar kupi. Zato tudi ni omejitev, koliko takšnih semen se lahko pridela.
To teoretično pomeni, da imamo vrtičkarji možnost spreminjati svet. Kot vrtičkarski narod, in svojevrstna izjema v Evropi, imamo možnost pridelati in ohranjevati več vrtičkarskih sort kot drugi narodi.

Tudi za izgubljeno obstaja upanje...

Februarja 2012 so ruski znanstveniki objavili, da jim je uspelo oživiti že izginulo rastlino (Silene stenophylla) iz 32.000 let starega semena. Tega so našli skupaj s še 800.000 semeni pod permafrostom Sibirije v globini 37,8 m. Rastlino trenutno vzgajajo pod zaščitenimi pogoji in jo bodo pozneje prenesli tudi na prosto. Očitno je DNA zelo vzdržljiv, zato ostaja upanje, da del izgubljenega še vedno lahko povrnemo.

Slovenska semenska knjižnica:

Več o projektu Slovenske semenske knjižnice lahko izveste pri vodji projekta: Mateji Koler. (info@semenska.org; +38640304211)

Objavljeno v sodelovanju s projektom “Skupaj za zdravje, človeka in narave”

Besedilo: Anamarija Slabe, Inštitut za trajnostni razvoj

Paradižnik ima še vedno gene …?

Lani so v (domači) raziskavi socio-ekonomskih učinkov gojenja GS rastlin telefonskim anketirancem med drugim zastavili vprašanje, ali je resnična trditev, da GS paradižnik vsebuje gene, gensko nespremenjen paradižnik pa ne. S tem naj bi ocenili, koliko Slovenci sploh vemo o genetiki in genski tehnologiji. Ni si težko predstavljati, da del anketiranih o tem ni vedelo nič. Je pa druga, hujša težava: razumeti, kako lahko kdor koli, ki o genih in genetiki nekaj ve, brez zadržkov navija v podporo silno sporni tehnologiji, ki ji doslej ni uspelo tako rekoč nič od množice družbeno koristnih reči, ki jih njeni proizvajalci in tržniki obljubljajo že več kot 20 let – prav nasprotno! O tem več v nadaljevanju.

Delne rezultate raziskave, ki jo je financiralo kmetijsko ministrstvo, so avtorji predstavili na okrogli mizi letos spomladi. Na njej so sodelovali ljudje z različnimi pogledi na problematiko in zaključiti je bilo možno, da so tako med raziskovalci kot med drugimi udeleženci mnenja zelo različna. S tem je bila še stotič ovržena teza, s katero tako radi nastopajo zagovorniki GSO – namreč, stroka je za, nevedneži pa proti. Videli pa smo lahko, da nekateri naši strokovnjaki ne vedo za raziskave (poskuse s krmljenjem živali), ki potrjujejo, da se lahko v prebavnem traktu ohranijo celi deli DNK in da jih lahko najdemo v mleku sesalcev. Prav pred nekaj meseci je bilo objavljeno poročilo še ene nove raziskave na to temo.

Poraba pesticidov raste – kljub GS rastlinam oziroma tudi zaradi njih

Eden izmed argumentov v prid gojenju GS rastlin je bil, da se bo zaradi tega zmanjšala poraba pesticidov. Dogaja pa se prav nasprotno; naj navedem le dva primera:

V državah, v katerih gojijo največ GS rastlin, poraba pesticidov raste. Npr. v Braziliji, eni vodilnih pridelovalk GS soje, se je po podatkih združenja proizvajalcev pesticidov SINDAG njihova poraba med leti 2006 in 2012 povečala za 72 %, kot kažejo podrobni podatki, pretežno pri gojenju soje. Predstavnik SINDAG je izjavil, da je brazilsko kmetijstvo prej trpelo zaradi „prenizkega odmerjanja” pesticidov. Pri GM Watch pravijo, da je ta ustvarjalni argument enak trditvi, da je človek, ki je zbolel za rakom, pred začetkom bolezni trpel za pomanjkanjem kemoterapije, ...

V ZDA je vse bolj obsežna in resna težava širjenje na herbicid glifosat odpornih plevelov, kar je posledica masovnega gojenja oziroma škropljenja rastlin (bombaž, soja), ki so bile gensko spremenjene tako, da prenašajo glifosat. Vse več kmetov je v velikih težavah, proizvajalci GSO (in obenem pesticidov) pa že prihajajo z novo „rešitvijo”: z GS rastlinami, ki prenašajo še bolj nevarne herbicide, kot je, na primer, 2,4-D.

Gojenje GS rastlin tako na žalost spodbuja nadaljevanje netrajnostnega kmetijstva v okviru brezglave roparske „ekonomije”.

Zakonodajno in drugo dogajanje v EU

Vrsta držav članic EU, med njimi tudi Slovenija, se že več let zavzema za to, da bi države (in regije) lahko same odločale o tem, ali bodo dovolile gojenje GS rastlin na svojem ozemlju ali ne. Pri tem bi lahko upoštevale tudi socio-ekonomska merila. Danska je kot država, ki je v prvi polovici letošnjega leta predsedovala Svetu EU, pripravila predlog, kako bi to v okviru zakonodaje EU lahko omogočili. Vendar pa za večino ta ni bil dovolj dober. Državam je ponujal premalo možnosti za prepoved in te tudi niso bile dovolj natančno opredeljene. Poleg tega naj bi se države (lahko) tudi dogovarjale s proizvajalci GSO. Države so predlog zato junija 2012 zavrnile. Za zdaj torej še ostajamo brez te možnosti, v vrsti držav pa še vedno velja prepoved gojenja posameznih GS rastlin (koruza MON810).

Bali smo se, da bi lahko nezmožnost držav EU, da zadevo zakonodajno uredijo, Evropsko komisijo navedla na to, da pospeši odobritve novih GS rastlin. Vendar se to za zdaj ni zgodilo. Prav nasprotno, Komisija je tri GS rastline v „čakalnici” za odobritev vrnila Evropski agenciji za varnost hrane v nadaljnje preverjanje ustreznosti, tako da v letošnjem letu novih odobritev GS rastlin v EU ne bo.

Okoljske NVO smo v okviru evropske mrežne organizacije EEB zahtevo za ureditev te zakonodajne možnosti naslovile na Ciper, ki je prevzel predsedovanje EU v juliju letos.