Tvoje, sedaj že bivše, prijateljice se noro oklepaš. Sama si napisala, da te« je blazno strah, da me želi zradirati iz svojega življenja«. Pa kaj če te zradira?? Pa kaj, če si najde drugo družbo? Nikogar ne moremo prisiliti, da je naš prijatelj. Navezana si nanjo pa tudi sama s seboj ne znaš biti. Pride obdobje v življenju, ko človek začuti, da z nekom ni več na »isti valovni dolžini« in gre svojo pot.
V najstniških letih sem tudi sama imela »prijateljico« za katero sem hitro spoznala, da me ima le zato, da me v nekem smislu izkorišča. Ko mi je bilo 18 let sem naredila vozniški izpit in prišla hitro do avta, pa smo hodile pohajat, na žure. Ona je v najstniških letih ostala brez mame, oče si je našel drugo, stari straši so bili zelo konzervativni,…opazila sem, da si blazno želi nekoga, ki bi jo ljubil. Spoznala je fanta, hodile smo na plese, da sta se tam videvala, plačevala mi je za bencin,..ko sta začela resno zvezo me ni niti poklicala več, popolnoma nič. Moja mama veliko let tega ni mogla sprejeti, sama pa sem razumela, da sem »sredstvo«, da poišče ljubljeno osebo in gre od doma. Že veliko let je poročena s tem človekom, imata družino in nimava nobenih stikov več. Zanjo me ni več. Ampak jaz sem SREČNA, da je ona srečna, čeprav sem bila le kamenček v mozaiku njene sreče. Ničesar ji ne zamerim.
Pa to ni edini primer v življenju, ko smo iz »dobrega« prijateljstva prekinili vse stike zaradi različnih pogledov na določeno situacijo. Potem pa itak spoznaš nekoga drugega….samo zamerit ne smeš tistemu, ki razmišlja drugače kot ti.
Vsak ima pravico razmišljati po svoje, si izbirati prijatelje s katerimi čuti, da se »poklopi«. Tudi tvoja prijateljica.
Vse dobro ti želim :srcek:
Valčika