Hvala, Francik
saj vseskozi se mi zdi, da sem jaz tisti "krivec", da je otrok tak. Da so moje energije neuravnovešene in to vpliva nanj, sama sem s svojim življenjem nezadovoljna, ampak ne zmorem oz. ne znam iz tega ven. Imam veliko idej kaj bi naredila, kako bi naredila pa ostane vse le pri idejah- nekaj z mano ni OK, da ne zmorem naredit ničesar. In ne vem kaj je to kar me blokira!
Odnos med mano in možem je normalen
( videti je tak), če odmislim, da mi gre mož na živce, ker on si zna in zmore vzeti čas zase ( in to ne malo) jaz pa ne. Njega ne briga kaj je za delati, ko je čas, da gre na svoj hobi, pač gre. Zvečer on gleda TV, ni važno kaj je še za narediti....Najbrž prihaja ta moja prikrita agresija do moža pri sinu ven. Mož o svojih čustvih nikdar ne govori.
Občutim velik stres zaradi vsega tega. Ko možu omenim to temo mi odgovori, da ne ve kako bi ukrepali in z njegove strani je zaključeno. Potem sem pa jaz tista, ki išče pomoč in nasvete, pa v šolo jih hodim poslušat...Vedno se pa lepo uredim, da sama sebi lažem kako je z mano vse OK, kako smo mi fajn družina - le otrok je problematičen.....
Prosim Boga, da me pripelje do odgovorov.
Hvala in vse dobro