Objavljeno v sodelovanju s projektom “Skupaj za zdravje, človeka in narave”
Besedilo: Sanja Lončar
Kako nastaja energija v našem telesu? Morda od kalorij, ki jih zaužijemo? Kje pa! To je ena izmed največjih zmot našega stoletja. Če bi to držalo, bi imeli najdebelejši ljudje največ energije.
Morda jo dobimo iz drugih dragocenih snovi, ki jih zaužijemo? Od vitaminov, rudnin, aminokislin?
Sliši se šokantno, vendar je čista resnica: vse, kar zaužijemo, je za naše telo strup, ki ga moramo šele predelati, da iz tega dobimo potrebne snovi in energijo.
Še tako dragoceno živilo bi nas ubilo, če bi ga neposredno vbrizgali v kri! Torej moramo hranilo, ki ga potrebujemo, narediti sami. Če nam to ne uspe, ostanemo brez energije in brez hranil.
Prav v tem se odčita dobra ali slaba energijska bilanca naše prehrane. Za tisto, kar smo zaužili, moramo vedno porabiti nekaj energije, da iz tega pridobimo novo energijo. Če uživamo hrano, ki je ne moremo prebaviti, potem se izčrpavamo in na koncu praznujejo le kvasovke v našem črevesju. Namesto z dragocenimi rudninami in vitamini se telo še dodatno zastruplja s plini, ki nastajajo v našem črevesju, mi smo pa le vse bolj utrujeni in brez energije.
Iz enakega razloga živali nikoli ne jedo, če nimajo energije za prebavo. Za razliko od nas so bolj modre in vedo, da bodo imele na koncu še manj energije za spopad z boleznijo, če se bodo izčrpavale s prebavo. Le ljudje, ki smo se popolnoma oddaljili od čutenja lastnih potreb, sebe in svoje bližnje posiljujemo s hrano, ko s(m)o bolni. »Jej, da boš bolj močen.« »Poglej, pripravila sem ti tvojo najljubšo jed.« Mislimo, da je to ljubezen, dejansko pa je takšno početje odsotnost ljubezni in čutenja potreb naših bližnjih.
Ste šokirani? Zajemite sapo in zgoraj napisano preberite še enkrat. Pridelava energije zahteva energijo! In če je vaša energija porabljena drugje – za premagovanje bolezni, za zahtevne naloge ali premagovanje kriznih trenutkov –, je takrat najbolje ne jesti ali pa uživati takšno hrano, ki jo lahko z minimalno porabo lastne energije predelamo v novo energijo. Takrat uživamo zelenjavne sokove, juhe in lahko prebavljive rastlinske beljakovine.
Zato jem zelo malo, ko imam veliko dela. In obratno – gurmanske užitke si privoščim, ko imajo moja prebavila na razpolago dovolj časa, da se nemoteno ukvarjajo s tistim, kar sem zaužila.
Kako težka naj bo naloga?
Nekateri iz opisanega potegnejo napačen sklep, da je potem najbolje, da telesa ne utrujamo in mu zagotovimo najbolj enostavno prehrano, ki daje največji izkupiček energije. Gledano z materialističnega vidika je to v redu. Res bomo zaužili veliko dobre, krepčilne in očiščevalne hrane, če bomo uživali le zelenjavne goste sokove, pasirane juhe, kalčke, dobra olja in superživila. Telo se bo hitro razstrupljalo, prebavila si bodo odpočila. Ne oporekam dejstvu, da so mnogi na ta način odpravili veliko zdravstvenih težav in prišli do veliko nove energije. Na fizični ravni je telo v plusu, na žalost pa to ni edino, kar moramo nahraniti.
Vedno sem se spraševala, kako to, da se Japonci, Kitajci, Indijci niso spomnili presne hrane? Zagotovo vedo o prehrani veliko več kot mi. Zdravilne učinke različnih načinov prehranjevanja spremljajo skozi tisočletja in še jim ni prišlo na misel, da bi zavrgli kuhinjski lonec. Še več, kuhajo nekajkrat na dan, tudi v najbolj vročem obdobju leta!
Njihova ekonomija prehrane ni napačna, le bolj celostna je. Vedo namreč, da s hrano ne prehranjujejo le fizičnega telesa. Vedo tudi, da se hrana ne presnavlja le na fizični ravni. Odlično razlago o zahtevah celostne prehrane boste lahko prebrali v knjigi Franca Božjaka – Prehranjevanje telesa, duše in duha. Preprosto povedano, gre za to, da hrana ni le fizična snov, tako kot tudi mi nismo le kup kosti in mesa. In če želimo, da bo vse to polno energije, potrebujemo več kot le dobro surovino.
Zato cilj naše prehrane ne more biti to, da se prehranjujemo, kot če bi ležali na intenzivni negi – po cevki! En izmed zakonov narave je, da tisto, česar ne uporabljamo, peša. Če bi jedli le pasirano, miksano in precejano hrano, bi kar kmalu naše telo ugotovilo, da zob ne potrebujemo. Če mišic ne uporabljamo, začnejo atrofirati. In če naša prebavila prenehajo z vajo razstavljanja in vnovičnega ustvarjanja hranilnih snovi, bodo zmožna prebaviti vse manj.
Vaja dela mojstra.
Preden se nekateri razveselijo, da so potemtakem hamburgerji, čips in »plastik-fantastik« hrana dobra vaja za krepitev prebavil, bi vas rada ustavila. Mučenje in zastrupljanje telesa nista vaja. Naši predniki so marsikaj pogoltnili, da bi preživeli, vendar nič od tega ni bilo hidrogenizirano, homogenizirano, UHT sterilizirano, obsevano in začinjeno s 3.000 E-ji.
Eni so jedli meso, drugi ribe, tretji sadeže, eni so kuhali, drugi pekli, tretji uživali surovo hrano, vendar so vsi jedli hrano, ki jo je ustvarila narava. Če se bomo držali teh preprostih načel, bo prebijanje skozi džunglo sodobnih prehranskih teorij veliko lažje.
Če se želimo zgledovati po naših prednikih, potem res moramo očistiti svoje shrambe in hladilnike procesirane hrane, v kateri resnično ni skoraj ničesar, kar bi lahko imenovali živilo.
Zapleteno, ni kaj!
Če si želimo več energije, potem je resnično pomembno, da spoznamo, kako energija sploh nastaja, kako se v celi zgodbi prepletajo hrana in prana, kakšno vlogo imajo voda, sol in silicij.
Ko enkrat razumete bistvo, potem vse postane veliko bolj preprosto, kot se zdi v svetu, v katerem smo navajeni gledati le tisoč različnih posledičnih stanj.
Pol hrane in pol prane.
Kitajski modreci pravijo, da telo hranita prana in hrana. Če v sebi nimamo vitalne energije (prane), potem nam tudi hrana ne bo prinesla izboljšanja. Zato so nekateri nenehno anemični, kljub vsemu železu, ki ga zaužijejo. Kitajci temu preprosto rečejo: »Kri ne more biti boljša, kot je či (vitalna energija).«
Pri drugih pa je ravno obratno. Imajo toliko prane, da ne potrebujejo hrane. Za takšne ljudi napačno rečemo, da nič ne jedo. To ni res, saj so se le navadili, da energijo neposredno vsrkavajo – jedo neposredno prano, zato se tudi reče, da živijo na prani. So dokaz, da je energije, ki nas lahko prehrani, povsod dovolj, le mi smo tisti, ki smo se od tega vira napajanja odklopili in brezplačno energijo zamenjali za plačljivo.
Ni treba, da ste nutricionist ali duhovni učitelj, da opazite, da se ljudje, ki jim primanjkuje veselja do življenja, navdiha, ljubezni, najbolj zatekajo k prenajedanju. Ko zmanjka prane, preprosto hrepenimo po več hrane. Če ne prej, boste v tem mesecu, ko se polovica Slovenije ukvarja z davčnimi napovedmi, opazili, da iz nervoze jedo več. Ko pa smo bolj sproščeni (to ne pomeni nedejavni) in počnemo nekaj, kar nas veseli, se na hrano še spomnimo ne. Dejansko smo takrat v veliki meri na prani in telo ima vso energijo, ki jo potrebuje. Torej, kot vidite, zadeva ni prav nič mistična.
Čim več ljubezni, resnice in zavedanja – toliko več bo energije v telesu, četudi uživate zelo malo ali nič fizične hrane. Zato se zelo »splača« delati tisto, kar imate radi, in biti ob ljudeh, ki jih imate radi. Takrat imate preprosto najmanjšo porabo energije. In obratno, če te vitalne energije v vas ni, potem ste kot stari avtomobil, ki mu gorivo kar odteka.
Enako velja tudi za družbo. Čim manj je v njej ljubezni, svobode duha in ustvarjalnosti, večja je poraba energije v njej. Če se ne pogovarjate, boste potrebovali televizor, dva televizorja, računalnik v vsaki sobi. Če se v službi izčrpavate, sanjate o počitnicah v toplih krajih, potrebujete tisoč in en medicinski pripomoček, kupujete tisoč in eno prehransko dopolnilo. In ker vas zaradi tako slabe pretočnosti nenehno zebe, morate vse prostore, v katerih bivate, segreti za 5 stopinj več kot nekdo, ki je bolj pretočen in ne potrebuje toliko zunanjega gretja. Zato dejstvo, da v Sloveniji vsakih 5 let zvišamo svojo energijsko porabo za 10 %, ne predstavlja kazalnika razvoja. Ravno nasprotno, ta podatek berem kot svarilo, da je družba vse dlje od svoje notranje energije.
