Iskalne možnosti (Stran 45 od 72)

Besedilo: Anton Komat, Projekt “Skupaj za zdravje, človeka in narave”

Začnimo pot na bregovih Kolumbije v državi Washington. James Nagler, profesor zoologije na Univerzi v Idahu, je odkril nenavadne spremembe pri postrvih v tej reki. Skoraj vse ulovljene ribe so bile videti samice. Samci so izginili, toda kam?
Preiskava DNK teh rib je pokazala, da je bilo mnogo samcev navidezno ženskega spola, toda njihovi kromosomi so imeli kombinacijo, značilno za samce, XY, namesto ženske XX. Na Naglerjeva presenetljiva odkritja so se hitro odzvali v Veliki Britaniji in tamkajšnje oblasti so podprle enake raziskave v britanskih rekah. Ugotovitve so bile presenetljive: v dveh onesnaženih rekah so bile razmere enake kakor v Kolumbiji. Polovica rib je bila normalnih samic, druga polovica pa niso bile niti ženskega niti moškega spola. Britanski raziskovalci so čudna dvospolna bitja imenovali ribe »srednjega« spola (intersex). Njihove gonade niso bile niti ovariji niti testisi, temveč oboje hkrati. Raziskovalci so na histoloških rezih videli čudno tkivo, ki je ustvarjalo spermije in jajčeca. Presenetljivo je bilo, da so dvospolne postrvi našli pod iztoki čistilnih naprav, nad njimi pa jih je bilo bistveno manj. Nekaj je bilo torej v vodi in tisto, kar je povzročalo feminizacijo postrvi, je prihajalo naravnost iz čistilnih naprav. Toda tega dramatičnega dogajanja niso opazili samo pri ribah. V jezeru Apopka na Floridi je Louis Guillette naletel na aligatorje z nenavadno majhnimi penisi. Preiskava krvi samcev je pokazala izjemno povišanje titra ženskih spolnih hormonov, medtem ko so bili moški komajda merljivi. Raziskave je na floridskih pumah leta 1995 nadaljeval C. F. Facemire in odkril, da so samci popolnoma neplodni. Tudi pri nas je bila opravljena prva tovrstna raziskava na ribah reke Ljubljanice, ki jo je opravila Katedra za ihtiologijo Veterinarske fakultete v Ljubljani v letu 2008. Skupaj so vzorčili 56 rib osmih vrst, torej je bilo preiskano relativno manjše število rib. V končnem toku reke Ljubljanice je bilo najdenih 10,5 % samcev »srednjega spola«, ki so histološko dokazovali prisotnost kemikalij z učinkom hormonskih motilcev. Raziskave bi bilo nujno treba nadaljevati v večjem obsegu v daljšem časovnem obdobju in s tem vzpostaviti redni monitoring onesnaženja vodotokov, vendar oblast ni hotela dodeliti denarja za kaj takega. Ona že ve, zakaj! Saj poznate tisto perverzijo oblasti o »vznemirjanju« javnosti!

Kemična kastracija moških

Sodobna civilizacija ustvarja kemikalije, ki v naravi nikoli niso obstajale. Mnoge so estrogenomimetiki (imajo učinek estrogenih hormonov). Plastika vsebuje številne aditive, ki se dodajajo za ohranjanje prožnosti embalaže in spadajo med ftalate, ki so dokazano estrogenomimetiki. Plastična embalaža za pijače ima zaradi dodanih ftalatov velik estrogenomimetični učinek, zato je pitje tekočin iz plastenk močno tvegano za zdravje. Tudi številni široko uporabljani pesticidi imajo estrogeni učinek in enako velja za plastificirane prevleke konzerv s hrano. Vse te nevarne kemikalije po kanalizaciji in prek čistilnih naprav najdejo pot v reke in jezera ter tam povzročajo usodne posledice pri ribah, aligatorjih in drugih živalskih vrstah. Raziskovalci so prišli do osupljivih ugotovitev, da tudi ostanki kontracepcijskih tablet ali zdravil za nadomestno hormonsko zdravljenje (Hormone Replacement Therapy, HRT) v urinu žensk spodbujajo podobne procese. Estrogenomimetične kemikalije sprožajo feminizacijo moških. Že dolgo je znano, da se je v zadnjih štiridesetih letih število semenčic pri zahodnih moških zmanjšalo kar za polovico. Pričakovana potrditev domneve, da se tisto, kar se dogaja živalim, dogaja tudi ljudem. Moška neplodnost se je zaradi tega povečala kar za štirikrat, s 4 odstotkov leta 1965 na več kot 10 odstotkov leta 1982, danes pa je 16-odstotna. Čedalje bolj se znižuje tudi starost neplodnih moških. Zdaj ni sposobna imeti otrok že približno četrtina. Kaj pa ženske, kakšen je vpliv nanje? Opaženo je, da se meja, ko spolno dozorijo, pomika čedalje niže. Marcia Herman-Giddens je opravila raziskavo, s katero je zajela kar 17.000 mladih Američank in to nedvomno dokazala. Prej so bile osemletnice z menstruacijo izjema, danes pa je to pravilo – Kaplowitz je našel kavkaške deklice, ki so dobile prvo menstruacijo že pri sedmih letih, in Afroameričanke celo pri šestih letih. Pri osmih letih imajo deklice že vidno razvite prsi. V Portoriku so zdravniki dokazali povezavo med prezgodaj razvitimi dojkami in povečano koncentracijo ftalatov v krvi deklet. S prstom se je spet kazalo na plastično embalažo pijač. Določen vpliv je imelo tudi tropsko podnebje tega otoka, ki z višjimi temperaturami pospešuje izločanje ftalatov v embalirano tekočino. Raziskovalce je vodila Ivelisse Col, ugotovitve njihove študije pa je objavila revija Environmental Health Perspective. Pomenljiva je že njena naslovnica, ki napoveduje članek – na njej je mlado dekle, ki pije vodo iz plastenke.

Plastificiranje življenja

Prezgodnja puberteta deklet je globalni pojav in čedalje bolj priteguje pozornost medijev. Toda ti se ne lotevajo bistva težave. Zgovoren primer je Time, ki je 30. oktobra 2000 pisal o tem pojavu, vendar ga ni povezoval z dogajanjem v naravi in s težavami moških. Dodatni estrogen pa vpliva tudi na odrasle ženske. O povezavi učinkov estrogena in silovitega porasta raka dojk se vztrajno molči. V zadnjih petdesetih letih se je število obolelih dramatično povečalo, toda tudi o tem ne govori nihče. Zanimivo je, da je rak dojk dokazano povezan s »plastificiranjem« zahodnega industrializiranega sveta. Pri ženskah v tretjem svetu je tveganje, da bodo zbolele za rakom dojk, bistveno manjše. Številne študije potrjujejo, da ga poveča že preselitev v urbano okolje. Na razvoj bolezni torej vpliva predvsem okolje, genetične dejavnike pa poudarjajo le tisti, katerih cilj je zakriti resnico. Na prvi pogled imata dve popolnoma različni resnici, o feminizaciji zahodne kulture in o učinkih okoljskih estrogenov, jasno prepoznaven skupni imenovalec.

Nas čaka usoda Rimljanov?

Spremenjena človeška psihologija in patološka endokrinologija sta v najtesnejši povezavi z okoljskimi estrogeni. Naštejmo le klinične simptome: TDS (Testicular Dysgenesis Sindrome) z zmanjšanim številom semenčic, s pomanjkanjem moškega spolnega hormona testosterona in porastom raka mod (350 % v zadnjih dvajsetih letih), prezgodnja puberteta pri deklicah, silovit porast raka dojk in endometrioze pri odraslih ženskah ter kongenitalnih malformacij pri dečkih, kakor sta hipospadija in kriptorhizem. Napadeni sta človekova duševnost in spolnost. Sočasnost obeh procesov je naravnost zastrašujoča. Lahko navedem še en podatek, ki to ponazarja: leta 1950 je bilo na ameriških univerzah 70 odstotkov diplomirancev moških, danes jih je samo še 43 odstotkov in njihovo število se še zmanjšuje. Če bo šlo tako naprej, bo zadnji moški diplomiral leta 2067. Pomagajmo si še z grafičnim prikazom, brez statističnih prevar in manipulacij, pa bomo videli, da se graf upadanja števila semenčic pri moških v ZDA popolnoma ujema z grafom upadanja deleža diplomirancev moškega spola. Ujemanje obeh pojavov, kulturnega in endokrinega, nam le potrjuje vso dramatičnost družbenega dogajanja. Domneva se, da je rimski imperij propadel, ker se je njegovo prebivalstvo zastrupilo s svincem. Vzrok je bila vsakodnevna izpostavljenost nevarnemu svincu v glazuri posodja in v vodovodu. Toksikolog Jerome Nriagu piše, da nevroloških simptomov zastrupitve takrat nihče ni povezoval s svincem. Nihče ni opravil kontrolnih poskusov, ni primerjal, denimo, prebivalstva, ki je bilo v stiku s svincem, s tistim, ki ni bilo. Znanosti v sodobnem smislu takrat pač še ni bilo. Ali se ne dogaja nekaj podobnega tudi zdaj s hormonskimi motilci? Zakaj ne opravijo obsežnejše raziskave, ki bi primerjala »plastificirano« prebivalstvo s »primitivnim«, ki še ne uporablja množično plastike in pesticidov?
Več kot očitno je, da se svet dramatično spreminja v nekaj, česar človeška civilizacija še ne pozna. Nedoumljivo pa je, da to ne skrbi prav nikogar. So spremembe že tako globoke in vpliv estrogenomimetikov tako močan, da sta oba procesa otopila naše zaznave in zato ne opazimo grozeče nevarnosti?

Besedilo: Sanja Lončar, Projekt “Skupaj za zdravje, človeka in narave”

V mladosti sem potrebovala na stotine prebedenih noči zaradi zobobolov, vse možne zobozdravstvene posege in nekaj operacij dlesni, v katerih so odstranili in očistili vse, kar bi lahko bolelo, da bi me ponovna bolečina „tistega kar ne obstaja več“ prisilila, da dojamem, da lahko boli tudi nekaj drugega. Bila je to visoka cena spoznanja, da še bolj kot fizično telo, lahko boli tisto, kar nismo izpovedali, kar smo zatajili in od strahu pred posledicami pogoltnili.
In šele, ko sem povedala, kar mi je „ležalo na duši“, je bolečina izginila.

Pogosto me ljudje sprašujejo, kako si upam povedati ali zapisati tudi tisto, kar nekaterim zagotovo ni prijetno prebrati. Morda je to darilo, ki sem ga dobila skozi zgoraj navedeno izkušnjo. Nekatere med vami je strah povedati, meni pa je bolečina podarila spoznanje, da zamolčati svojo vest in ne povedati po resnici, boli veliko bolj.
Na vse navedeno sem skoraj pozabila. Ko pa smo se pri pripravi knjige o začimbah bolj poglobljeno spoznavali s Hildegardo, sem prebrala njene zapise, v katerih pravi, da jo je sam Bog z bolečino prisilil, da zapiše tisto, kar ji je narekoval. Hvaležna je bila za svoje krhko telo, ki se mu ni moglo zoperstaviti. Če bi bila močnejša, bi se morda uprla svojemu namenu. Zato je bila hvaležna bolečini, da jo je držala na pravi poti.

In prav v tem je bistvo bolečine. Kaže nam, kdaj smo se oddaljili od lastnega namena, lastnega bistva, zavesti, vesti, ljubezni, Boga. Imenujte to, kako vam je ljubše – dejansko je zelo preprosto. Čim dlje od sebe gremo, manj energije imamo in v telesu se vse bolj zatika. Zato nekateri upravičeno rečejo, da je bolečina „dialog z Bogom“. To je bližnjica, ki nam je ponujena, da nam pokaže, v katero smer naj gremo, če se želimo ponovno srečati sami s seboj.

Bolečina in kakovost življenja

Pogosto slišimo, da bolečina samodejno pomeni izgubo kakovosti življenja. Prav zaradi takšnega prepričanja smo pripravljeni storiti vse, le da ne boli, še preden ugotovimo, kaj nam želi ta bolečina povedati. Ne razumite me napačno – nisem zagovornik tega, da bi po nepotrebnem trpeli bolečine, le zavedam se, da biti brez fizične bolečine ne pomeni samodejno živeti polno življenje in obratno: trpeti zaradi fizične bolečine ne pomeni samodejno, da smo oropani kakovosti življenja. Tudi za to spoznanje sem lahko hvaležna ljudem, ki sem jih srečala skozi ta projekt. Nikoli ne bom pozabila gospe, ki je bila na predavanju v Laškem v invalidskem vozičku. Občinstvu je želela povedati, da se je njeno življenje dobesedno začelo po prometni nesreči, v kateri je ostala invalid brez nog. Kljub bolečinam in omejitvam, s katerimi je živela, nam je povedala, kako šele zdaj resnično uživa v vsakem dihu, v vsakem koraku in vsakem kančku lepote, ki jih je imela prej za samoumevne in jih je spregledala. Kljub temu da ima pogosto fizične bolečine, ta gospa ne živi v trpljenju.
In obratno – srečala sem tudi veliko ljudi, ki se jim je življenje ustavilo po fizični izgubi. Prometna nesreča ali kakšna druga bolezen, ki jih je prikrajšala za določene možnosti, je pri njih pustila zamero. Ne mine dan, da ne preštevajo, česa vse nikoli več ne bodo zmogli in kdo je kriv za to. Mnogi so še vedno v veliko boljšem fizičnem stanju od gospe na vozičku, pa vendar so se odločili, da to zanje ni dovolj, da bi sprejeli življenje. Nekateri imajo celo še vedno vse možnosti, pa jim je ljubše dan začeti z naštevanjem, kje vse jih boli in česa vse ne zmorejo, drugi pa lahko.
To upiranje spremembi in sprejemanju sedanjosti pri njih izziva nepopisno trpljenje. Zato je te pojme napačno enačiti. Življenje ni trpljenje, razen če si ga takšnega naredimo. Lahko nas boli, pa to še vedno ni trpljenje. In obratno, lahko hudo trpimo, kljub temu da nismo v fizični bolečini. Bolečina, poškodba, propadanje določenega tkiva se lahko zgodijo. Ali bomo to sprejeli kot trpljenje ali kot priložnost za nekaj novega, pa je odvisno od nas.

Dogovor ni odgovor

Zato sem svoji mami, ko mi je dajala napotke, kaj naj storim z njo, če bo v bolečinah in nezmožna skrbeti zase, povedala le, da je brezpredmetno, da se o tem pogovarjava zdaj, saj ne ona ne jaz ne moreva vedeti vnaprej, kaj bova čutili, ko bo prišel ta trenutek. Edino, kar lahko sprejmem, je, da jo bom takrat vprašala, kaj čuti in kaj potrebuje. Čez to reko bova plavali, ko bova do nje prišli. Vse ostalo bi bili le konstrukti razuma.
Mnogi menijo, da si hudo bolni želijo evtanazijo, ker so v hudih bolečinah.
Raziskava razlogov pri tistih, ki so izrazili takšno željo, pa je pokazala, da je fizična bolečina šele na šestem mestu. Na prvih mestih so strahovi našega razuma: da nismo več tisto, kar smo do včeraj mislili, da smo, da ne želimo obremenjevati svojcev, da ne moremo živeti brez ritualov, na katere smo navajeni, da ne moremo več živeti svoje vloge in podobno.

Kaj boli?

Upala sem, da bo ta članek napisal Rajko Škarič, ki mu je bolečina zelo dobra znanka. Skozi lastne izkušnje in skozi spremljanje umirajočih je imel neštetokrat priložnost odkriti, da tudi hude fizične bolečine niso nič v primerjavi z duševnimi. Ko boli duša, nobena protibolečinska terapija ne pomaga. In obratno, ko pride človek do spoznanja, kaj ga zares boli in je pripravljen svojo zamero odpustiti, svoje strahove izpovedati ali prositi odpuščanja za storjeno, so bolečine čudežno izginjale.

Tudi sama sem bila priča zadnjim dnevom gospe, ki je umirala za rakom. Bila je je le kost in koža, bila je na kisiku, popolnoma zvita od bolečine, ki ji je omogočala le en položaj. Ko pa smo se začeli pogovarjati o bistvu, se je naenkrat dvignila in začela s polnim glasom govoriti o tistem, kar jo je tiščalo. O bolečinah ni bilo sledu. Napačno je zaključila, da sva z Rajkom kakšna čudežna zdravilca. Ne, čudežni zdravilec je bila njena zavest. Ko ji prepustimo krmilo, skozi nas steče ljubezen, ki je najboljše zdravilo.

Znamo brati govorico telesa?

V naši družbi smo tako zaklenjeni v trde razumske in fizične okvire, da nam je težko dojeti, kako lahko nesnovno boli. Tudi sama sem bila dolga leta prepričana, da ko me zaboli rama, to pomeni kalcinacijo, zato sem iskala naravne preparate, ki jo bodo stopili. Nato pa se mi je začela „prižigati lučka“, da se te bolečine pojavljajo, takrat ko zamolčim svojo jezo in „ne udarim z roko po mizi“. Podobno je bilo s pekočim občutkom v želodcu in zbadanjem pod rebri. Potrebovala sem kar nekaj zaužitih antacidov, da sem dojela, da težava ni v kislini, temveč v tistem, „kar me žre“ od znotraj.
Ko vam na stotine ljudi pove, da imajo bolečino v kolenih, in skozi pogovor ugotovite, da jim je skoraj vsem skupno, da že leta in leta odlašajo s tem, da bi „naredili korak naprej“, vam postane jasno, da so prispodobe, ki so jih uporabljali naši predniki, odražale njihovo zelo poglobljeno dojemanje povezave med čustvi in telesom. Ste se kdaj vprašali, zakaj rečemo: „Na jetra mi greš,“ ne pa „na pljuča mi greš“? Zato ker smo vedeli, da od jeze zbolijo jetra.

Civilizacijska sprava z bolečino

Zahodna civilizacija je skregana z bolečino. Nočemo je videti, zato bolne odrivamo čim dlje proč. Nekateri bi jih celo raje „milostno ubili“ – pa ne zato, ker jih boli, temveč prav zato, ker je njim tako težko gledati, kako trpijo. V tej številki smo zato poskusili poglobiti naše spoznanje o bolečinah iz različnih zornih kotov. Želimo si, da bi vam informacije na naslednjih straneh pomagale pri razumevanju vzrokov nekaterih bolečin ter izbiranju poti, ki vas bo pripeljala bližje rešitvam. Obseg našega glasila je premajhen, da bi zajeli vse oblike bolečin. Če dojamete princip, potem si boste lahko pomagali tudi pri stanjih, ki jih tu nismo navedli. Čas je, da se spravimo z bolečino, da jo sprejmemo kot sodelavko in odkrijemo njeno sporočilo. Nič ne zdravi tako dobro kot brezpogojna ljubezen.

Besedilo: Nadja Baćac, Projekt “Skupaj za zdravje, človeka in narave”

»Muskelfiber« je vaš najboljši prijatelj.  Obstajajo nekateri fizioterapevti, ki vam bodo to povedali. (Zato previdno pri izbiri.) Pri tem bodo mislili na tisto obdobje, ko si z vso silovitostjo prizadevate ohlapne mišice narediti krepkejše. Tako bi ponovno lahko nosile telo pokonci, v pravilnem položaju. Včasih je to dobra pot do rešitev, včasih pa le stopnjuje problem. Zato je dobro spoznati naravne zakonitosti in naravne rešitve.

Od magnezijeve kopeli do masiranja

Ti fizioterapevti imajo le delno prav! Ni dopustno, da si zaradi preobilne ali preintenzivne vadbe zadajamo mikropoškodbe mišic. To sproži vnetne procese in mišično vročico zaradi povečanega nabiranja mlečne kisline v mišicah. Vas je zabolelo, že ko ste vstali zjutraj iz postelje? Pa potem znova, ko ste sedli na straniščno školjko? Če bi radi, da se dan nadaljuje nekoliko manj boleče, si lahko za začetek privoščite kopel z Epsonovo (magnezijevo) soljo. Pomagala bo poškodovanim mišicam, pa tudi vnetim sklepom. Po kopeli si le privoščite (samo)masažo. Izberite pripravek, ki bo zmanjšal mišično vnetje in še dodatno sprostil bolečino. Na takšen način deluje, na primer, helenalin (seskviterpenski lakton), ki se nahaja v arniki. V novejši randomizirani študiji iz lanskega septembra, objavljeni v British Journal of Dermatology, so dokazali, da mazilo, ki vsebuje arniko (20 %) zmanjša tudi podplutbe, in sicer bolj učinkovito kot placebo ali krema z vitaminom A (3 %) ali vitaminom K (1 %). Le krema z vitaminom K v 5-odstotni koncentraciji je pokazala boljše rezultate kot arnika. Arnika se je zelo dobro izkazala tudi kot homeopatsko zdravilo. Uporabljajo jo za lajšanje bolečin po operaciji.
Seznam rastlin, ki delujejo protivnetno in/ali protibolečinsko, je dolg. Ko sem zbirala podatke, sem našla okoli 50 zdravilnih rastlin, ki ugodno vplivajo na bolečine v sklepih, mišicah, vezivnem tkivu. Seveda, niso vse enako učinkovite in uporabne v vsaki situaciji in za vsakega človeka. Vsaka ima svoj značaj, ki ga je dobro poznati.
Učinkovitost je zelo odvisna tudi od tega, koliko aktivnih učinkovin je v pripravkih ohranjenih.Razveseljiv je podatek, ki ga dokazuje več znanstvenih raziskav, in sicer da so posamezne izolirane komponente rastline precej manj učinkovite kot izvlečki iz celotne rastline. To dokazuje, kako pametno sinergijsko deluje narava.
Arnika, vražji krempeljc, baldrijan, šentjanževka, poprova meta, navadni divji kostanj, korenina navadnega gabeza, ohrovt, krvomočnica, hren, rožmarin, angelika, sivka, cimet, kurkuma, olje črne kumine, repinec, rman, velika kopriva, beli vratič, hrastova skorja, vrbova skorja, sladki koren, ogrščica, ingver itd. – to je le peščica zelišč iz bogate naravne lekarne. Seznam je res dolg in še se podaljša, če dodamo rastline z Orienta. Da ne bi preveč izpustili, je vredno imeti na polici knjigo 'Domača lekarna p. Simona Ašiča'. V njej najdete bogate zapise, katera zelišča uporabiti in kako ob različnih telesnih stiskah. Najdete tudi recepte za pripravo tinktur, obkladkov, kopeli, hrane, ki zdravi, čajev itd.

Sklepe negujte od znotraj

Na stanja, kot so boleči sklepi, vnetja mišic, boleče vezi in bolečina v hrbtenici, osteoartritis, bursitis, revmatizem itd., lahko delujemo tudi od znotraj in ne samo lokalno.
Glukozamin sulfat je snov, ki je naravno prisotna v človeškem telesu in je nujno potrebna za sklepno tekočino in hrustanec. Študije glukozamina in hondriotina kot zdravilnega pripravka so pokazale, da je ta kombinacija boljša kot posamezna snov ali placebo. Zavira encim, ki povzroča okvare hrustanca ter pospešuje nastanek novega hrustanca in celjenje mehkih tkiv. Glukozamin sulfat ima na sklepe ugoden učinek še dva meseca po prenehanju jemanja, so ugotovili v študijah, medtem ko je učinek sintetičnega nesteroidnega protibolečinskega in protivnetnega antirevmatika samo začasen. Nekatere študije tudi ugotavljajo, da je pri osteoartritisu glukozamin sulfat bolj učinkovit in bolj dostopen kot hidrokloridni pripravki. Podobno počasneje, a na daljši rok, tudi še po zaključeni terapiji, deluje ayurvedska bosvelija. Zmanjša bolečino v sklepih in poveča gibljivost pri revmatoidnem artritisu in osteoartritisu. Sklepe »podmaže« od znotraj.

Boleti ali ne boleti

Če nam je narava ponudila pravo bogastvo, pa lahko hitro naredimo napako, če ne pijemo dovolj vode (!). Posušijo se lahko diski med vretenci in hrustanci v sklepih se hitreje obrabijo. Takrat res zaboli. Za vedno. Te bolečine ne moremo več rešiniti z »muskelfibrom« niti z domačo lekarno. Rešitev in odgovor sta torej v vas!
Vse našteto naj bo popotnica za lastno raziskovanje, ki vam bo zagotovo prineslo veliko boljše rešitve, kot so protibolečinska sredstva iz družine nesteroidnih antirevmatikov, ki med vsemi protibolečinskimi sredstvi predstavljajo najbolj tvegano izbiro.

Težave s sklepi in mišicami niso muha enodnevnica, zato je modro poiskati trajne in naravne rešitve, ki ne bodo uničile več, kot lahko popravijo. Čim prej se lotite odpravljanja vzrokov -  več ko bo tega, lažje se bo telo obnovilo in regeneriralo. Zamujeni vlaki pri tovrstnih bolečinah veliko stanejo.

Viri:
Ašič, S. 2002. Domača lekarna p. Simona Ašiča. 1. del, Recepti. Celje: Mohorjeva družba
British Journal of Dermatology. 2010; 163 (3): 557–563
Planta Medica. 2009; 75 (12): 1319–1325