Iskalne možnosti (Stran 46 od 72)

Besedilo: Nadja Baćac
Projekt “Skupaj za zdravje, človeka in narave”

Ali ste vedeli, da je povprečen dom v notranjosti bolj onesnažen kot zrak na prostem, celo bolj kot v urbanih območjih? Onesnaževalci niso samo petrokemične spojine, ampak tudi spore plesni in prah.

Se še spomnite vonja po sveže pleskanem? Gre za topilo, ki izhlapeva, na površini stene pa pušča pigment, ki daje pleskanim stenam barvo. Tu so še veziva in razni dodatki, kot so fungicidi (proti glivam in plesnim), biocidi (za dezinfekcijo), konzervansi. Zdaj ste si morda oddahnili, ker ste te vonjave dali skozi že pred leti. Res je, da največ strupenih snovi izhlapi med barvanjem, a žal konvencionalne barve ne izhlapevajo samo leta, ampak desetletja! To seveda ni vedno nenamerno, saj se morajo fungicidi, biocidi in sredstva proti madežem v konvencionalnih barvah namenoma obdržati zelo dolgo, da opravijo svojo funkcijo. Kar pa vselej ne uspe v poplavi hitrih gradenj, ki pogosto ne predstavljajo dobrih konstrukcijskih in izolacijskih rešitev. Ustvarjajo se vlažni žepi – raj za plesni in gobe, moderni suhomontažni materiali pa so dober vir hrane za njih. Tako moramo poleg kemičnih strupov vdihavati še spore gliv in plesni, ki se zasidrajo sprva v pljučih, nato pa gredo tudi v naše notranje organe in možgane ter preraščajo sluznice (nosno in še katero).

»Sindrom bolnih hiš«

Naše telo pa vztrajno sešteva in ko že pozabimo, kaj bi lahko bil vzrok, se pojavijo različne težave. Gotovo ste že slišali za »sindrom bolnih hiš«, ki s hlapnimi organskimi spojinami (HOS) zastrupljajo svoje prebivalce. Vonj po sveže barvanem izvira prav iz tovrstnega koktejla kemikalij. Eno od raziskav o vplivu barv na bivalno okolje so izvedli na ameriški Univerzi Johna Hopkinsa, z njo pa dokazali, da barve vsebujejo približno 300 strupenih snovi, od katerih jih je vsaj 150 rakotvornih. Konvencionalne barve, ki jih izdelujejo na osnovi olj in topil, so bolj škodljive (40-60 % HOS) kot tiste na vodni osnovi (5-10% HOS). Naravne barve so brez HOS, ali pa vsebujejo zgolj spojine rastlinskega izvora, kot so terpeni iz olj agrumov.

Razdražene oči, sluznice grla in dihal, glavoboli, omotice, kronična utrujenost, suha koža, alergije – vse to povzročajo HOS. V najhujših primerih pa lahko pride do poškodb ledvic, jeter, srca, živčnega sistema, raka in izgube spomina. Na Danskem priznavajo »pleskarsko demenco«, ki nastane zaradi prekomernega izpostavljanja topilom, država pa ljudem izplača odškodnino.
Barve lahko vsebujejo še kancerogena krom in živo srebro, ftalate, vrsto drugih, zdravju škodljivih hlapnih kemikalij, kot sta toluol in kerozin, fungicide, biocide, vendarle pa med sestavinami predvidoma ni več strupenega formaldehida. Preverite etiketo, da je pri oznaki za HOS ničla ali pa vsaj številka blizu nje.

Kakšna je naravna alternativa reševanja težav s plesnimi?

Klasične barve (akrilne, nekoliko boljše so lateks barve) lahko zamenjate z naravnimi barvami, ki jih izdelujejo iz rastlin, rastlinskih olj (laneno, konopljino, sončično), iz mlečnih beljakovin (kazein), sirotke, krede, apnenca, ilovice in gline. Naravne barve omogočajo regulacijo vlage ter absorpcijo neprijetnih vonjav in škodljivih snovi.

Rešitve proti plesnim so lahko naravne barve, narejene na podlagi boratov ali pa mešanice apna ali kakšne druge mineralne snovi ter sirotke.
Še posebej apnene barve s svojim visoko alkalnim in dezinfekcijskim delovanjem odganjajo plesni in glive. Dobra in nekoliko drugačna rešitev za vlago, na primer v kopalnicah, je apneni tadelakt, pri čemer se apno nanaša v debelejšem sloju in se ga gladi, da nastane vodoodbojna površina. Ker pri tem ni fug, se škodljive črne in rdeče plesni ne pojavijo. Plesen, ki se nabere v fugah kopalniških ali kuhinjskih ploščic, pa lahko rešimo najbolj preprosto in naravno z uporabo vodikovega peroksida.
Kazeinska barva prav tako ne vsebuje HOS in je odporna proti pranju.
Nekoliko drugačna rešitev za odpravo vlage in zidne plesni pa je uporaba sistema izolacijskih plošč iz naravnih materialov (kalcijev silikat), ki jih nalepimo na notranjo stran sten. Po odstranitvi zidne plesni, sistem izolacijskih plošč ne dopušča nastanka nove zidne plesni.

Spomladanska 'zelena' prenova

Ste začeli seštevati, koliko škodljivih snovi ste vdihnili od vselitve v vaš dom? Ali pa ste ravno začeli sklepati, da so težave z zdravjem lahko povezane z vdihavanjem spor škodljivih plesni in HOS, ki hlapijo z zidov? Žal ni druge rešitve, kot »sleči« stene, še posebej, če so materiali okuženi z glivami in plesnimi, ter jih na novo obleči, da bi nudili zdravo bivalno klimo.

Zdaj veste, da se račun lahko ne izide in da bo potrebno hujše odklone v vašem zdravju reševati spet s »kemijo« – a tokrat tudi od znotraj! Seveda vam je vselej na izbiro ravnanje po vesti! Pred vrati je pomlad, idealen čas čiščenja in prenove. Ste se že odločili?

Na spletni strani v članku pod istim naslovom objavljamo še nekaj praktičnih napotkov pri nakupu izdelkov z naravnimi rešitvami za vaše stene. Našli boste tudi seznam naravnih sestavin barv ter podrobnosti o škodljivosti glivic v bivalnem prostoru.

Skrivnosti apna
Morda ste že uzrli spomladansko beloposuto njivo – to je gašeno apno! Kmetje dobro vedo, da morajo preveč zakisano zemljo nevtralizirati, zato jo posujejo z apnom, saj bi v zakisani zemlji rastline slabo uspevale. Tudi v telesu, ki je zakisano, se prekomerno razrastejo glivice. Kaj pa je z zakisanimi stenami naših domov? To so »nebesa« za zidne plesni! In tako kot v naravi tudi plesni na zidovih ne marajo apna. Zato se je skozi zgodovino apneni belež izkazal za zelo zdravo rešitev.

Bio in eko zmote o zidnih barvah
Ob besedi eko ali bio je treba opredeliti tudi, kaj je res naravna zidna barva. Beseda je velikokrat pripisana k barvam, ki vsebujejo le eno naravno sestavino, na drugi strani pa imajo dokaj visoko vsebnost HOS. Najdemo tudi primere, kjer nas proizvajalec (ne)hote z oznako bio želi (za-)napeljati k sklepu, da njegove sintetične barve učinkujejo proti bio-loškim pojavom (plesni, gobe), kar nima nobene zveze z naravnim delovanjem sestavin v barvi.

Majhna, tiha in nevarna sostanovalka
Poročila iz Evrope in Severne Amerike pričajo, da je plesen prisotna v najmanj 23 %, ponekod pa tudi v 98 % domov. Uradnih standardov o mejni količini plesni in gliv v zaprtih prostorih za sedaj še ni. Kljub temu je ocenjeno, da 150 do 1000 kolonij v kubičnem metru zraka zadostuje za povzročitev zdravstvenih težav. Glive prizadenejo naše zdravje največkrat na tri načine: infekcija, sledi alergija, nato pa sistemska toksičnost.

Besedilo: Katja Podergajs

Projekt “Skupaj za zdravje, človeka in narave”

Za uspešno vrtnarjenje v lastnem telesu, se najbolj obnese sodelovanje z dobrimi mikroorganizmi, ki potem sami opravijo s kandido in drugimi potencialno nevarnimi mikroorganizmi (najbolj pogosto nam nagajajo sevi klostridije, E. coli in stafilokokov).
Največ pomoči si lahko obetate od pravilne uporabe probiotikov in prebiotikov. Kvasovke zelo dobro krotijo tudi kokosova maščoba in vrsta začimb, ki po naravi delujejo antimikotično: česen, čemaž, cimet, origano, majaron in različne vrste poprov.

Kaj so probiotiki in kaj prebiotiki?
Poenostavljeno: probiotiki so »seme« za novo trato, prebiotiki pa so »gnojilo«, ki omogoča optimalno rast trate.
Prebiotik spodbuja zdravo črevesje, ker podpira koristne črevesne bakterije, spodbuja njihovo razmnoževanje, oziroma je njihova hrana. Za optimalno rast potrebujejo probiotične bakterije hrano v obliki vlaknin in sladkorjev, ki jih telo ne resorbira (npr. inulin, ki ga je veliko v korenini Yacon, poznani in priznani kot zelo dobra hrana za krepitev dobre črevesne flore). Ker dobra flora potrebuje tudi dobro okolje, ji pomagajo vse oblike desnosučnih mlečnih kislin (kisava, Molkosan, zeljnica, repnica …).
Vsi omenjeni prebiotiki pa bodo učinkovali le, če je v telesu še vedno dovolj probiotičnih bakterij, ki se bodo začele pospešeno razmnoževati. Če ste njihovo populacijo že zdesetkali z uživanjem antibiotikov, kortikosteroidov, oralnih hormonskih zdravil ali s kemoterapijo, vam samo prebiotiki ne bodo veliko koristili, dokler ne vnesete tudi novega »semena« v obliki živih probiotičnih sevov.

Probiotiki imajo sposobnost, da z razmnoževanjem (če jih dobro prehranjujemo) iz črevesja izpodrivajo patogene bakterije in viruse, nevtralizirajo njihove toksine in na ta način izboljšujejo imunski odziv telesa. Probiotiki so torej tisti, ki na novo vzpostavljajo črevesno floro, obstoječi pa omogočajo, da se vrne v normalno delovanje. Seveda samo seme brez gnojila ne bo dolgo zdržalo, saj si gresta ta dva vedno z roko v roki.

Probiotiki pri kandidi delujejo večplastno. Spreminjajo okolje in ga tako naredijo manj ugodno za njeno razraščanje, kemično jo uničujejo in še fizično izpodrivajo s črevesne stene. To je zelo pomembno posebej zato, ker razraščena kandida, ki se je že trdno oprijela črevesja, spreminja črevesno propustnost. Ovira normalno resorpcijo hranil, ki jih telo zelo potrebuje, po drugi strani pa ustvarja »luknjice«, skozi katere telo spušča tudi ne povsem prebavljeno hrano.

Vse več študij (več preberite v knjigi Resnice in zmote o kandidi) dokazuje, da je sindrom črevesne prepustnosti dejansko povezan ne le s kolitisom in enteritisom, ampak tudi s kronično
utrujenostjo in vnetnimi procesi, kot so alergije, pa tudi z osteoartritisom in revmatizmom.

Dragocene maščobe
Pri kandidi imajo maščobe večplastno vlogo. Nadomeščajo energijo, ki nam jo utegne zmanjkati, ko zmanjšamo vnos ogljikovih hidratov. Če jih pametno izberemo, obenem krepijo tudi imunski sistem in direktno zmanjšujejo številčnost Candide albicans in drugih nadležnih mikroorganizmov.
Pogosto nas ljudje vprašajo, ali to lahko dosežejo s katerimikoli maščobami. Odgovor ni tako preprost. Predvsem zaradi človekovega poseganja v kakovost maščob, ki jih imamo danes na razpolago. Večina nasičenih maščob deluje protiglivično in protibakterijsko – naši stari starši so prav dobro vedeli, da se pečenko da ohraniti, če jo zalijejo z nasičeno maščobo. Da so danes živalske maščobe za ta namen praktično neuporabne, se imamo zahvaliti predvsem lastnemu pohlepu. Dioksinska afera nam je to le potrdila. Vse, kar smo storili naravi, in vse, s čimer »zdravimo« in pospešujemo rast živali, se kopiči v njihovih mastnih tkivih. Zato so te maščobe postale pravo skladišče dioksina, ostankov hormonov, antibiotikov ter vseh pesticidov in okoljskih strupov, ki so bili  prisotni v krmi. 
Edine nasičene maščobe, ki jih človek še ni uspel pokvariti, zato danes prihajajo z dreves. To sta predvsem kokosova in palmova maščoba ter nekateri oreščki in jedrca.
Kokosova maščoba ima še dodatne pozitivne značilnosti, ki jih ne najdemo pri drugih maščobah. Vsebuje ogromno (čez 50 %) lavrinske kisline, ki jo najdemo le še v materinem mleku (v precej manjši količini) in je za njo znano, da krepi imunski sistem in direktno zavira razvoj bakterij, kvasovk, virusov in zajedavcev. Kokosova maščoba pa vsebuje še eno dragoceno maščobno kislino, kaprijsko, ki učinkuje neposredno proti kvasovkam. Čudež kokosove maščobe je še v tem, da je očitno bolj pametna od sinteznih zdravil, ker zna ločevati med koristnimi in škodljivimi mikroorganizmi. Prve pusti pri miru, proti drugim pa aktivno deluje. Njen princip delovanja je enako dragocen tako v črevesju kot tudi na prizadetih delih kože.

Živila in začimbe
Dejansko je skrivnost antimikotičnega delovanja začimb in živil predvsem v eteričnih oljih, ki zavirajo glivice. Začimbe so to lastnost razvile predvsem zato, ker praviloma rastejo v okolju, kjer so se morale same zavarovati pred plesnimi in glivicami. Zdaj s to svojo lastnostjo pomagajo nam. Eterična olja sama niso primerna za uživanje, lahko pa veliko prispevamo k urejanju razmer v črevesju, če se naučimo pravilno in vztrajno uporabljati začimbe kot so cimet, kurkuma, kajenski poper, origano, majaron, česen, čemaž, meta in mnoge druge. Njihove zdravilne moči ob pravilni uporabi včasih mejijo na čudeže, o čemer boste kmalu lahko brali v novi knjigi »Ščepec rešitve – zamolčane zdravilne moči začimb«.

Okvirček:
Na kaj moramo biti pozorni pri nakupu probiotikov?
Ko se odločate o nakupu probiotičnih pripravkov, bodite pozorni na naslednje:
• Ali sta navedena ime in sev organizma? Samo oznaka bifidus, na primer, lahko pomeni stotine različnih sevov, ki niso enako učinkoviti.
• Koliko celic seva boste dobili za svoj denar? Kakšna je gostota v pripravku? Če želite pravi učinek, jih morate zaužiti vsaj 100 milijonov še bolje pa milijardo.
• Dobri pripravki morajo navedeno število živih celic ohraniti do konca izteka roka uporabnosti.
• Raziskave potrjujejo, da so pripravki, ki vsebujejo več sevov različnih vrst probiotičnih bakterij, bolj učinkoviti kot tisti, ki vsebujejo samo en sev ali več sevov iste vrste. Probiotične kulture pa morajo biti med sabo kompatibilne, da druga drugo spodbujajo pri delovanju in se ne zavirajo.
• Edina veljavna enota za koncentracijo probiotičnih kultur v izdelku je k.e. – kolonijske enote (Colony Forming Units – CFU). To je merilo za količino živih bakterij in gliv. Koncentracija probiotičnih kultur ne more biti podana v obliki g ali mg.
• Proizvod mora biti v takšni ovojnini, da je njegova izpostavljenost relativni vlagi in kisiku omejena.
• Probiotične kulture imajo svoje specifično delovanje. Številne raziskave so pokazale, da določene mešanice probiotičnih kultur lahko zdravijo npr. drisko, vendar so pri zaprtju veliko manj učinkovite. Vsaka težava ima svoj posamezen vzrok nastanka, zato je pomembno,
da je tudi zdravljenje specifično. Le pravilna mešanica probiotičnih kultur, ki je sestavljena iz raznolikih bakterijskih vrst in sevov, je zares učinkovita pri določeni težavi. Ne moremo posploševati, da so vse probiotične kulture primerne za vse težave.
• Nekatere probiotične kulture je treba shranjevati pri nizkih temperaturah. Izjemno pomembno je, da so probiotične kulture obdelane s posebno proizvodno tehniko, ki omogoča, da lahko izdelke shranjujemo pri sobni temperaturi. Zelo pomembno je tudi, da je dneva doza pripravka pakirana posebej, npr. v vrečki, kapsuli, steklenički, saj s tem še dodatno povečamo stabilnost in učinkovitost izdelka. Vsak izdelek pa mora imeti narejeno tudi študijo stabilnosti izdelka pri sobni temperaturi za naveden rok uporabnosti.