Iskalne možnosti (Stran 5 od 12)

  :prst:  :prst:  :prst:  :prst:

Narekovala ti bom zapovedi, ki me jih je naučil moj sveti oče:

Usmeri svojo pozornost nase, vsak trenutek se zavedaj tega, o čemer razmišljaš, kar čutiš, česar si želiš in kar počneš. Vedno dokončaj, kar si začel. To, kar počneš, počni po najboljših močeh. Ne naveži se na nekaj, kar te lahko sčasoma uniči. Razvijaj svojo velikodušnost, tudi ko te nihče ne vidi. Z vsakim ravnaj, kot da je tvoj bližnji sorodnik. Uredi, kar si spravil v nered. Nauči se prejemati, bodi hvaležen za vsak dar. Nehaj se samodefinirati. Ne laži in ne kradi, saj s tem početjem lažeš in kradeš samemu sebi. Pomagaj bližnjemu, ne da bi ta postal od tebe odvisen. Ne želi si, da bi te posnemali. Delo načrtuj in načrte tudi izpolnjuj. Ne zasedi preveč prostora. Ne povzročaj nepotrebnega hrupa in ne izvajaj nepotrebnih gibov. Če nimaš vere, se pretvarjaj, da jo imaš. Naj te ne prevzamejo močne osebnosti. Ne lasti si ničesar in nikogar. Razdeljuj pravično. Ne zapeljuj. Jej in spi le toliko, kolikor je nujno potrebno. Ne govori o svojih osebnih težavah. Ne obsojaj in ne kritiziraj, kadar nisi seznanjen z večino dejstev. Ne sklepaj nekoristnih prijateljstev. Ne sledi modi. Ne prodajaj se. Spoštuj pogodbe, ki si jih podpisal. Bodi točen. Bližnjemu ne zavidaj dobrin ali uspehov. Govori le o najnujnejšem. Ne razmišljaj o koristih, ki ti jih bo zagotovilo tvoje delo. Nikoli nikomur ne grozi. Izpolnjuj svoje obljube.
V prepiru se postavi v kožo drugega. Priznaj, ko te nekdo preseže. Ne odstranjuj, ampak spreminjaj. Premagaj svoje strahove, vsak izmed njih je pravzaprav zakrinkana želja. Pomagaj drugemu, da si bo znal pomagati sam. Premagaj svoj odpor in se približaj osebam, ki jih želiš zavrniti. Ne počni nečesa zgolj zaradi tega, kar si o sebi slišal dobrega ali slabega. Svoj ponos pretvori v dostojanstvo. Svojo jezo pretvori v ustvarjalnost. Svojo lakomnost pretvori v spoštovanje lepote. Svojo zavist pretvori v občudovanje vrednot drugih. Svoje sovraštvo pretvori v človekoljubje. Ne ponašaj se niti ne žali samega sebe. S tistim, kar ni tvoje, ravnaj tako, kot bi bilo tvoje. Ne pritožuj se. Razvijaj svojo domišljijo. Ne ukazuj zgolj zato, ker uživaš, ko te nekdo uboga. Plačuj usluge, ki si jih deležen. Ne poskušaj v drugih do sebe vzbuditi občutij, kot so usmiljenje, občudovanje, naklonjenost, sočutje. Ne skušaj se od drugih razlikovati po videzu. Nikoli ne ugovarjaj, samo molči. Ne zabredi v dolgove, prevzemi in takoj tudi plačaj. Če koga užališ, se mu opraviči. Če si koga užalil javno, se tudi opraviči javno. Če ugotoviš, da si se zmotil, ne vztrajaj v zmoti iz ponosa ter takoj opusti svoje namene. Ne brani svojih preteklih mnenj samo zato, ker si jih izrekel ti sam. Ne shranjuj nekoristnih reči. Ne kiti se s tujim perjem. Ne fotografiraj se s slavnimi osebami. Nikomur ne polagaj računov, bodi sam svoj sodnik. Nikoli naj te ne določa tvoje imetje. Nikoli ne govori o sebi, ne da dopustiš možnost, da se boš spremenil. Sprejmi, da nič ni tvoje. Ko te povprašajo za mnenje o nekom, povej samo dobre lastnosti. Ko zboliš, se iz trpljenja uči, namesto da ga zasovražiš. Ne opazuj prikrito, temveč naravnost. Ne pozabi na svoje pokojne, toda nameni jim omejen prostor, da ne bodo povsem obvladovali tvojega življenja. V svojem domu imej vedno posvečeni kotiček. Ko nekaj opraviš, ne poudarjaj svojega truda. Če se odločiš delati za druge, počni to z veseljem. Če dvomiš, ali bi nekaj naredil ali ne, tvegaj in naredi. Ne skušaj biti svojemu partnerju vse; dovoli, da v drugih poišče tisto, česar mu ti ne moreš dati. Ko ima nekdo svoje občinstvo, ne hodi tja, da bi mu nasprotoval in kradel gledalce. Živi od denarja, ki ga zaslužiš sam. Ne bahaj se s svojimi ljubezenskimi avanturami. Ne širokousti se s svojimi šibkostmi. Nikoli nikogar ne obišči le zato, da ti mine čas. Prejemaj, da boš razdeljeval. Če meditiraš in te obišče hudič, ga pošlji meditirat ...

Povzeto iz knjige Alejandra Jodorowskega Učitelj in čarovnice

Pinastra, razlogov za tako počutje je lahko več. Morda je tvoja želja po osebnem razvoju (študij itd) bila malo položena na stranski tir, ker si medtem imela pozornost na drugih področjih - zdravje, družina itd. Morda si jo tudi namenoma dala na stranski tir (podzavestno), ker si rabila energijo za družino. Slej ko prej pa stvari, ki so nedorečene in nedokončane pridejo nazaj na vrsto in kot kaže je tvoja želja po študiju povezana z globljo povezavo s sabo, s tvojim osmišljanjem življenja.
Če te berem malo nazaj - moram te razočarat, delo na sebi ni nikoli dokončno dokončan proces, vedno je še kaj, kar se najde na poti. Ampak to še ne pomeni, da pot ni prava, ali da mi nismo uspešni

Najvažneje je torej vedeti, kaj želimo, in to ni vedno enostavno. Intuicijo se vsekakor da razvit, to je tisti del nas, ki je najbolj v stiku z nezavednim, kjer so skrite vse informacije o naši resnični naravi. Ni pa to nekaj, kar se da storiti čez noč. Pomembno je tudi, da si vzamemo čas zase in ne izvajamo dodatnih pritiskov nase v stilu 'kaj mi pa je, saj pri teh letih bi moral/a že vedeti kdo sem, kaj si želim, kam hočem'. Stvari se zgodijo, ko so zrele in ne obremenjuj se s tem, da ne veš točno, kje si, ampak nadaljuj z majhnimi koraki.
Predihavanje blokad je super, to ti bo pomagalo, da se sprostiš v resnični 'sebi' in s časom bo slika, katere so tvoje resnične in kot praviš 'zdrave' želje postala jasnejša. Ne gre se toliko za zdravo ali nezdravo, prav ali narobe, kot se gre za to, da ti resnično začutiš, kaj si želiš.

Tudi če ti ni všeč, kar najdeš, ali je v nasprotju s tvojimi pričakovanji, to sprejmi. S tem, ko boš sprejela, si boš naredila čustveni in psihološki prostor za to, da spremeniš, kar želiš in malo po malo bo slika jasnejša. Tvoje pristne želje boš prepoznala po tem, da boš globoko v sebi začutila določen mir, stabilnost, neustrašnost pred izzivi, prijazno sprejemanje vseh mogočih ovir itd.

Ego je že v redu in ti dobro služi, če imaš ta vprašanja. To so prava vprašanja !
Intuicija pa se navadno skrije v tisti bolj tihi kot, kjer um ne ropoče cel čas in da prideš tja si vzemi mir, meditacije, sprehod ... karkoli rabiš, da boš začutila stik s sabo. Veliko je vredno najti te odgovore sam v sebi, ker je to naš najpomembnejši del samo-odkritja. Če ne boš zmogla sama, vedno lahko prideš na analizo in greš h komu na terapijo ali pogovor, ampak poskusi najprej sama.
To, kaj te osmišlja, in kaj je tvoj resnični jaz in kako gojiti povezavo z njim, je dejansko najpomembnejše vprašanje življenja, zato naj se ti nič ne mudi.

Za sprotno dobro počutje pa pomaga družina, ljubezen, šport, dobra hrana, zdravje, lepa glasba .. karkoli ti da podporo v vsakdanu, da si zgradiš neko točko, prostor notranje stabilnosti in se lotiš premika iz tega kraja znotraj tebe.
Vzemi si čas, skratka in začuti, kaj te osmišlja, potem pa se tega loti. Če si na pravi poti boš vedela tako, da se boš znotraj dobro počutila, od zunaj pa bodo prišli počasi tudi potrditve teh tvojih odločitev. To je neizbežno
Če nisi na pravi poti, se ne boš dobro počutila in dokazov ne bo. Kmalu boš torej lahko spremenila smer, če bo potrebno.
Včasih je potrebno to napravit večkrat, nič od tega pa ni zaman oz. zguba časa, ker si vedno nabiramo izkušnje, ki jih potrebujemo.

Kot je rekel Richard Stine: Preprosto je. Smo kjer smo in počnemo točno to, kar je potrebno. Drugače bi bili nekje drugje in počeli nekaj drugega.

Srečno  !

Valčika,
kot je povedal Zoran - ponudbe je dovolj, za tiste, ki želijo delat.

Ključna za delo na sebi je tudi prav ta želja, ta iniciativa, ki mora priti od znotraj. Ta želja mora biti dovolj močna, da nam da to začetno energijo, da kaj premaknemo. Takorekoč je to naša lastna iniciacija v spremembo in hkrati prvi korak.
In prav zaradi tega je prav, da so te stvari na voljo tistim, ki so pripravljeni kaj narediti za to, da se jim kaj spremeni.
Da najdejo svoj način, svojega učitelja, sodelavca, svoje poti.

Veliko stvari je splošno znanih, pa jih ljudje počnemo narobe, se pravi ni problem v pomanjkanju informacij ampak v tem, kaj mi z njimi počnemo.

Poleg tega, ko si ravno omenjala Marjana, je -če se prav spominjam njegove zgodbe- sam prvič slišal za duhovnost tam nekje pri štiridesetih. Pa težko rečemo, da ta človek ni sam iz sebe veliko naredil, ne?

Take stvari rabijo skratka enostavno dozoret, če bi jih prej rabili, bi nam prej prišle na pot - včasih se to zgodi zelo zgodaj, vedno pa v ravno pravem času.

Ko bo nacionalni radio začutil potrebo, da bi delil taka znanja, bodo posredovalci zagotovo pripravljeni

tasek,
kar se tiče dela na sebi se največ naredi sproti
S tistimi malimi koraki, ki so konstatni, pa čeprav niso dramatični. Ko se tako pripravi teren, se tudi kvantni preskoki lahko zgodijo, ko smo zreli za to (tako čas kot mi!).

Res je fino imeti določen čas zase, ampak prava duhovnost je v bistvu tista, ki jo prakticiramo med vsakdanjim življenjem in znotraj našega urnika. Tako, da tistih 5-10 min na dan se najde zase, potem se pa tudi že kaj spremeni. Ker realno gledano pri treh otrocih in službi - lahko čakaš do penzije na 'pravi moment'!
Šalo na stran - po moji izkušnji se vsekakor največ naredi ravno takrat, ko si kljub pomanjkanju časa vztrajno jemlješ male enote svojega lastnega prostora. Ne glede na to, če se boš odločila to jemat za šolo ali karkoli drugega, upam, da si ga vzameš!

Veliko uspeha in morda nasvidenje !

Res je!
So pa to močne besede, ki jih lahko hitro napačno interpretiramo.
Vseeno postane šele, ko resnično razumemo, čutimo in se tudi -predvsem- obnašamo tako, kot, da je vse Eno.
To bi pomenilo, da zmoremo sprejemati vse točno tako, kot je, da smo sposobni neobsojanja in istočasno delovanja iz nekega notranjega stika s čisto zavestjo ter konstantne, vseprisotne odgovornosti do svojih misli, besed in dejanj.
In seveda čustev!

To bi pomenilo, da naš zunanji opazovalec sebe neutrudno ozavešča vsako naše dejanje in stanje. Že samo to pa je kar težko delo, kot vemo. To bi tudi pomenilo, da živimo v skladu z našim notranjim aspektom božanskega, kar pomeni, da smo ga tudi že našli in se z njim močno povezali.
To odpira tudi globlja vprašanja glede našega namena in doživljanja namena v življenjskih izkušnjah.
Na primer -
če smo na nivoju duše vsi enako sveti, tako morilec kot modrec, in živimo svoje življenje v skladu z našo nalogo, ki je morda izkušnja nečesa neprijetnega, je vseeno razlika med morilcem in modrecem v zavedanju tega, kaj kdo počne in kaj s tem počne. Modrec morda ve, da je moriti narobe, morilec pa ne. Ko pride do situacije, ko morilec ozavesti svetost življenja, pride tudi do spremembe zavesti. Lahko to počne še naprej, vendar bo od tu dalje njegovo dejanje imelo popolnoma drugačno težo.
Tako morilec lahko postane modrec, ko ozavesti svoje namene in obratno - modrec lahko hitro pokonča kakšno sveto misel, če ni pripravljen nanjo in jo zavrže, medtem ko bi nekdo, ki redno in pozorno opazuje tok svojih misli znal ceniti tako novost in jo s časom umestiti. Veliko modrosti je praviloma povezano tudi z velikim številom napak, težav, neprijetnostmi in bolečinami znotraj in zunaj nas. Tako so v bistvu te meje precej zabrisane in na koncu ne vemo več dobro, kaj se dogaja. Zato tudi pravimo, da ima vsak svetnik preklost in vsak grešnik prihodnost.

Nadvse pomembno je, da stalno raziskujemo, ali so naši nameni na nek način sploh pravilni, to, da so dobri namreč ni dovolj (pot v pekel je tlakovana z njimi, mar ne?). To pomeni, da moramo konstantno negovat naš stik s tistim delom sebe, ki je najbolj duhovno neoporečen in prevzeti odgovornost za to, da smo ga našli.
Kdaj smo ga našli? Kako vemo, da smo ga našli? Ne vemo!
'Tisti, ki veliko ve - ve, da ničesar ne ve'.

Sčasoma razvijemo neke vrste občutek, tudi zunanji svet nam pokaže v materiji, kako se udejanja naš obstoj, ampak jasne garancije ni. Edino kar imamo je naša lastna zavest. Zato delamo, iščemo, kopljemo, gradimo, podiramo ... oz. v nekih naravnih ciklih konstantno raziskujemo staro in novo hkrati ter opazujemo, opazujemo.

Namen namreč ni samo, da nekaj vemo, ampak da potem s tem nekaj naredimo, tako spet nekaj novega odkrijemo in zvemo, to uporabimo, spet nekaj zvemo ... krog se vrti veselo naprej v neskončnost.
Ta pot je brezkončna, ker ni zgornje meje, ki nas omejuje, zato z vsakim ciklom preobrazbe odstranimo eno plast meglice in že smo drugje, oziroma še vedno tu, ampak drugačni.

Je pa zelo zanimivo na poti, ne glede na to, kje smo !

Hvala, spelca13, me veseli 

Draga aleksa,

razumem tvoj strah, ne razumem pa tvojega vprašanja. 'Po kateri poti naj grem' - oziroma ne vem, kakšen odgovor pričakuješ?
Namen življenja je Življenje samo, in katero 'špuro' si izbiramo je naša odločitev ... tega nam nihče drug ne more povedat.

Morač pač sama sprejeti odločitve, tako to gre. Kot ti je rekel Zoran - izloči, česar ne želiš. To je prvo delo
Potem se bo lažje pokazalo, kaj želiš.

Ni tako, da bi stvari mogle nujno teči kot namazane, če si na pravi poti, vsi moramo čez težke in naporne trenutke.
POTEM šele, ko razčistimo zadeve s sabo, lahko stvari stečejo.
Predpogoj pa je, da sami odstranimo ovire v nas. Takrat se čudežno odstranijo tudi zunaj nas .
Kot praviš pa si trenutno v točki zmede in popolnoma nemogoče je, da bi stvari same od sebe tekle.
Tako, da ni v tem pogledu nič narobe s tabo in se dogaja popolnoma normalna stvar - si pred fazo, ko bi rabila kaj spremenit.

Zato pa ti zagotavljam, da prej, ko boš začela delovat, prej se boš počutila, da nekaj koristnega, konkretnega, produktivnega ... delaš zase in prej boš to spremenila v dobro počutje. Ko se boš bolje počutila, boš veliko lažje razčlenila ta vozel in se nehala vrtet v zanki.

Nikakor pa se ni dobro primerjati z drugimi, ker vsak od nas ima svoje želje in potrebe, načine dela in partnerskih odnosov.
Če že rabiš primerjat, primerjaj sebe s sabo v različnih življenjskih obdobjih.

Premisli torej, česa nočeš, kaj bi rada in potem z majhnimi ter vztrajnimi koraki pogumno naprej.
Kot pravi kitajski pregovor: Tisoč milj dolgo potovanje se začne z enim samim korakom.

Srečno :prst:

Aleksa, lepo pozdravljena in dobrodošla!

Iz tvojega pisanja je precej jasno, da večino stvari sama veš 

Poznaš svoje vzorce (v vsakem primeru dovolj, da lahko začneš spreminjati, kar veš, ostalo pa pride na plano kasneje), veš, da si življenje kreiramo sami in verjetno tudi že veš, da bežanje pred sabo (niti v tujino niti v navidezno nevednost) ne bo obrodilo potrebnih sprememb.

Na srečo je tako, da je večji del dela na sebi povezan s samodisciplino. Iskrenost in samokritičnost je pomembna, te imaš tudi dovolj, ampak kot povsod drugje, je tu potrebno veliko discipline, da se potisnemo naprej in premaknemo najprej iz točke, kjer ne želimo biti. Potem se bo pojavila točka, kamor želimo. Ni nujno vedno vse vnaprej jasno, pot sama je tista, ki nam sproti kaže, kam moramo in kako.
Zato je prvo delo, ko želimo spremembo, to, da se povežemo sami s sabo, iskreni do kosti (ali pa do neba - kakor vzamemo), in za začetek sprejmemo to, kar nam ni všeč in s tem začnemo spreminjati, kar lahko.

Kar se tiče koncev in ločitev - ti so zelo boleči za vse ljudi, ne samo zate, zato boš v vsakem primeru če se za tako pot s partnerjem odločita, lahko dobila veliko informacij in podpore o procesih ločevanja in prebolevanja.

Zakaj pravim, da je na srečo potrebna samodisciplina? Zato, ker te spremembe ne pridejo čez noč in ravno to dolgotrajno delo, ki gre po korakih in postopkih, nam da čas, da sprejmemo stvari, ki se nam dogajajo, zaživimo novo in sproti uvidimo kako in kaj.

Če bi dejansko lahko z uvidom v biopolje in napovednikom v prihodnost rešili vse naše probleme, nas seveda ne bi nič naučili in potemtakem bili popolnoma nepotrebni. Naši 'problemi' so namreč samo smerokazi za tisto, kar je potrebno spremeniti in odkriti pri sebi.
Tudi, če nimaš uvida v biopolje ali ne znaš karmične diagnostike, se lahko že z ozaveščanjem tega preprostega dejstva veliko spremeni.

Tvoj strah pred tem, da v resnici ne živiš, da bo življenje šlo mimo tebe je ravno tista točka, kamor se moraš z vsem svojim bitjem obrnit in stopit skoznjo, kajti na drugi strani tega strahu so odgovori, ki te bodo popeljali tja, kamor rabiš iti in tam je Življenje.
Strah je namreč varovalni mehanizem tvojega uma, ki se boji neznanega. Nekateri pravijo 'better the devil you know' - se pravi bolje znano trpljenje, kot ... kaj? Prava ti, pravo življenje, sprememba na bolje..?

Koliko slabše mora postati tvoje življenje, da se boš zmigala? Koliko te mora partner prezirat in kako slabo ti mora iti poslovno, da boš naredila prve korake? Res rabiš doseči popolno dno, da se lotiš sprememb?

Odgovori so v tebi in tam je prava pot, ki je vedno tista, ki jo že sami poznamo - drugi so samo zunanji pokazatelji naših stanj
Možnosti je seveda ogromno, kar rabiš je malo spodbude, da jih najdeš in izbereš.

Če si razočarana, ker ni v mojem odgovoru konkretnih vpogledov v biopolje, ti lahko svetujem, da že poznane stvari začneš predelovati preko transformacijskega postopka, dokler se ti ne oglasi še kdo drug. Jaz odgovore iz biopolja (in skupnega nezavednega ali kakorkoli že to imenujemo) namreč prejemam drugače, v obliki informacij.

Mislim pa, da ni naključje, da sem ti odgovorila na tak način, ker sem začutila, da rabiš rahel opomnik, da se nehaj igrat igrice sama s sabo, ampak začni delati. Tako ti življenje vsekakor ne bo ušlo, ker boš imela polne roke opravkov

Srečno  :srcek:

marakeš, živijo!

Zapacanost telesa ni nujno povezana s hrano, ampak verjetno v tvojem telesu predvsem s tvojimi mislimi in posledično čustvi. V redu je, če začneš z zdravo hrano, ampak telo je šele zadnja faza, kjer se vidi, kako ti razmišljaš.
Včeraj (predno je Zoran odgovoril) sem napisala daljši odgovor, ki ga še ni objavilo, ampak se zdaj ne rabim ponavljat, mislim, ker če si njega razumel, potem veš, da si začel na napačnem koncu - pri drugih.

Vseeno nekaj na to temo -

ko sem v nekem trenutku prišla do spoznanja, da ljudje večino svojega dneva (!!!!) preživljajo/preživljamo preokupirani s tem, kaj počnejo drugi. Kako bi drugi morali parkirat avto, kako bi sosed moral kosit travo, kako bi morala dišat juha v restavraciji, kako bi ljudje morali stati v vrsti na blagajni ... sem bila v totalnem šoku. A razumeš, kaj ti želim povedat?

Razlika med našim mnenjem o svetu in svetom je tisti del slike, ki jo je za začetek treba sprejet, če ne želimo, da dejanja drugih vodijo naše počutje. Ko boš sprejel, da je vse točno tako, kot je, zaradi večjih in pomembnejših razlogov, kot je naša omejena pamet, boš tudi sam sprejet.

Da je tvoje življenje tako močno pod vplivom tega, kar delajo drugi, seveda že v osnovi ni fino.
Mimo tega, da vsaka generacija naslednjo opiše kot 'nemogočo', 'brez občutka za to in ono' itd itd, kar je naravno, je že iz tvojih besed razbrati, kako te obremenjuje to, da ljudje počnejo stvari, ki so 'vsakemu jasne, da je to narobe'.
Hja - očitno te stvari niso jasne, drugače ljudje teh napak ne bi delali

Dejstvo je, da imamo vsi svojo lastno resnico, doživljanje le-te, ki nima veliko zveze s tem, kako drugi doživljajo svet.
Prav tako je pomembno, da si zapomnimo, da ljudje vedno delujemo znotraj svojih zmožnosti. Preko te misli, tega zavedanja, se nam samim odpre možnost za odpiranje srca in sprejemanje - predvsem ljudem, ki so zelo racionalni.

Ne gre se namreč za to, da bi ti bil zavestno vzvišen, ampak da je to podzavestni vzorec, ki te ovira pri tem, da bi bil srečen na svoji poti. To skratka ni nekaj, kar bi se ti zavedal, oziroma zaenkrat še nisi dovolj ozavestil, da bi ta vzorec dovolj predelal.

Treba je sprejeti vse, kot je, in to je precej velik izziv. Usmeriti svoje mentalne sposobnosti na samoopazovanje, brez kritike, z odprtim srcem, samoljubeznijo in opazovati, kako se počutiš. Otroci in živalce te tudi zato sprejemajo - ker so brez predsodkov in ne obsojajo

Verjetno tudi ni naključje, da imaš težave s srcem, ker je to točno tisti del tebe, ki je neaktiven - na svet gledaš izključno skozi oči razuma, ta, drugi del je pa tisti, kjer je tvoja moč za spremembo in kjer se skriva potencial za preboj.

Kar se tiče entitet - to bo odgovoril kdo drug, ki ve več - jaz pri tebi čutim močan notranji dvoboj, konflikt med tem, kar misliš, da moraš biti in tem, kdo si tvoja duša želi, da bi bil. Vse tvoje kritike, slabe misli, občutki neprijetnosti ... to se tudi nekje mora sproščat in ko si vesel, takrat se sprostiš ... in takrat si v stiku s sabo ... in takrat pridejo stvari tudi lažje na plano.

Toliko iz moje strani, energijsko bo pa kdo drug vedel več in videl več

Srečno!