Iskalne možnosti (Stran 3 od 12)

Predlagam da najdeš nek način, da se boš lahko izražala. Lahko pišeš pod psevdonimom, lahko pa najdeš koga, ki bo objavil in plačal, če praviš, da je dobro. Tudi, če si se odločila, da ne boš več pisala, lahko najdeš znotraj tega, kar počneš, način, kako izraziti svojo kreativnost in sebe.
Sprejemanje je en del zgodbe, delovanje pa se ne izključuje s sprejemanjem, tvoja duša se želi izrazit in nima smisla, da to zatiraš in se prepričuješ, da moraš sprejeti situacijo, da nisi kreativna. Poglej, kje lahko to uporabiš v vsakdanjem življenju ali najdi kak drug način, da se izraziš. Jeze morda (še) ne čutiš, če se boš pa zatirala, pa bo slej ko prej verjetno vidna in opažena. Ne rabiš čakati do takrat, če začutiš, da se rabiš izrazit, se izrazi. 20 min na dan, recimo … za dušo !

Jeza nase, povezana z občutkom pomanjkanja moči, v kombinaciji z globoko željo po izražanju sebe, ki se trenutno ne zdi mogoče. Kot, da imaš eno osebo znotraj sebe, ki hoče ven, pa se ne počuti dovolj dobra in je zato še dodatno jezna nase in se duši v tej jezi. Tako nekako pride meni informacija.

Živijo ogeras,

razmišljam, kaj bi ti lahko rekla v tako splošno naporni situaciji. Naravno je, da se počutiš, da se je vse zarotilo proti tebi, če že leto iščeš službo, sploh, če jo aktivno iščeš ... vsekakor pa seveda lahko spremeniš samo sebe. Delno je trenutno tak čas, ko bomo vsaj še kako leto vsi precej pod različnimi pritiski, kar se tiče postavljanja in redefinicije našega življenjskega namena in načina, kako se lotevamo stvari. Ampak kakor je zunaj, je seveda tudi znotraj in zato ta informacija ne pomaga kaj dosti, razen, da veš, da nisi sam v tem. Mogoče lahko združiš moči še s kom, ki je v taki situaciji? Po Sloveniji se zadnja leta porajajo društva in skupine ljudi, ki so sami vzeli v roke svojo usodo in znanja in talente združujejo in dopolnjujejo. Malo razmisli v tej smeri.
Dejansko je to obdobje pomembno za vse nas, da sprejmemo odgovornost za svoje življenje, počutje in dejanja in aktivno spreminjamo, kar lahko. To je zelo naporno, ampak delovanje je dejansko pot sama, kajti če na nečem delamo, je nezibežno, da se nekje nekaj pozna. Ko se pa nekje nekaj pozna, je pa lažje naprej. To je zakon našega materialnega sveta.

Kar ti lahko rečem je, da poskusi iskreno najti nekaj, kar te veseli, in sledi temu. Pa čeprav se sliši še tako neumno. Življenjska energija, podobno kot elektrika ali voda,  teče po poti najmanjšega odpora, in tja, kamor te povleče, je treba iti, ko človek ne ve, kam. Razmisli, glede na čas, ki ti je na voljo, kaj bi lahko z njim počel. Je morda kakšno prostovoljstvo v bližini, ki bi ti ogrelo srce in dalo smisel? Skrb za živali? Starejše? Fizična pomoč komu, ki ne zmore? Ljudje se predvsem rabimo počutiti povezani in koristni, zato medtem, ko iščeš plačano delo, poskusi delati nekaj, da ti bo lažje. In vztrajaj.
Razdeli si dan na manjše enote in poskusi vsak dan narediti nekaj za to, da iščeš delo, in nekaj za to, da narediš nekaj koristnega za drugega. Potem mora biti še nekaj malega zase. Od tega, da poješ dobro čokoladko, do tega, da pogledaš film ali prebereš knjigo, ki te razveseli ali ti nekaj da. Nekaj malega, skratka. Vsak dan se spomni na malo radost in vsak dan naredi nekaj koristnega zase, pa tudi za skupnost (skidaj cesto, pomagaj komu nesti kaj iz trgovine, uredi okolico hiše/bloka ...itd), pa se bo počasi sestavilo. To je preprosto a delujoče zdravilo proti depresiji. Medtem pa poskusi nehati mleti o tem, kaj je s tabo narobe, ampak poskusi ugotoviti, kaj je s tabo prav. Kje so tvoji plusi. Če jih ne najdeš, vprašaj koga, ki te pozna in ima rad. Potem delaj na njih in jih razvijaj.

Če imaš trenutno slabo samopodobo, je to nekaj normalnega, ampak to je začasno. Če je globlje, poskusi ugotoviti, odkod izhaja in transformirati vzorce, ki skrbijo za to, da ostaja. Čas, ko si brezposeln, je čas, ki je darilo od vesolja za delo na sebi, zato ga izkoristi kolikor se da. To je nekaj, kar ne izberemo zavestno, je pa zagotovo razlog, da smo ta čas dobili na voljo. Uporabi ga, ker služba ni edino delo, ki ga lahko opraviš. Dela je več vrst, kot sem že omenila. Malo se odpri za drugačne poglede na tvojo situacijo in sem prepričana, da boš najdel kako novo perspektivo.

Srečno in predvsem mirno in počasi naprej ...    :prst:

Predvsem sem mislila, da ne rabimo 'klicati' nadse dodatnega dela, če želimo nekaj predelati ...
Pozdravček    :prst:

Živijo Pippo,
to je del neprivlačne vsakdanje realnosti, vsi na tem svetu imamo odpor, če nas kdo sili. In vsi se bojimo zavrnitve. Edini način, da to predelamo je, da se soočimo s tem in delamo, kar lahko, s tem, kar imamo. Disciplina je razdalja med sedanjostjo in sanjami, in dokler ne boš aktivno deloval, bodo ostale le sanje in ideje.

'Seveda že nekaj časa iščem službo, ampak ne aktivno' je isto, kot, da je ne iščeš. V bistvu slabše, ker se s tem samo obremenjuješ, ne vlagaš pa nobene resnične energije v to, da bi jo dobil. Tako ni ne tič ne miš, oziroma mečeš v prazno še tisto malo energije, ki si jo pripravljen vložit v nekaj. Tako, da bi ti rekla, da se odloči in aktivno deluj, ko bodo pa problemi (neizbežno), boš imel dovolj dela s tem, da boš spreminjal svoje reakcije nanje. Zaenkrat teh težav še ni, ker še ne deluješ.
Si v precej nehvaležni fazi, ki ji rečem princip 'se bojim, da me bo strah', ko v bistvu že s tem zaviraš kakršenkoli proces. Če že ne iščeš aktivno, bi svojo energijo verjetno bolje porabil tako, da bi resnično 'dosanjal' to, kaj si želiš, kako bi delal, in si z vizualizacijo in ostalimi tehnikami resnično začel materializirati svoje delo.

Kar še lahko narediš je, da razčistiš sam s sabo, kaj bi rad (ti, ne starši), da se odločiš za to, kar bi rad, in da vztrajaš. Poleg tega je smiselno, da se ne fokusiraš na te vibracije: dela itak ni, bom zavrnjen, ne bo odgovora, itd ... ker, če se boš tako sprogramiral in verjel v to, boš težko z nekim pozitivnim pristopom šel iskat delo. Poskusi se fokusirat na to, kar si želiš. Poleg tega pa razišči, če si v resnici sploh želiš delat, ali imaš morda kakšno dobrobit od tega, če ne bi delal. Imam občutek, da iščeš izgovore, da ne bi iskal dela, ker imaš neke druge želje. In karkoli je, kar te zavira, začutim kot zunanji razlog.

Srečno pri odločitvah zase

Sonca jutri morda ne bomo videli, se pa vseeno premakne v znamenje Vodnarja.

Vodnarji so tradicionalno opisani kot razumski, hladni, čustveno oddaljeni, intelektualni in ekscentrični. Nekako zemeljska varianta Spocka iz Star Treka, ki je kot pol Vulcan pol Človek nesposoben čutiti in samo razmišlja.

Je res tako? Kar se ekscentričnosti tiče, se ji nima smisla upirati. Vodnarji so navadno precej ponosni na svoje male ali velike drugačnosti. Individualizem je vodnarska notranja nuja, saj Vodnar raziskuje meje sistemov, ki se ga dotaknejo in pogosto išče nove horizonte vseh vrst. Nekako naravno jih privlačijo teme, ki so univerzalne, vključno z univerzumom samim. Nek splošni red, preko katerega smo povezani z vsem ostalim - to zanima Vodnarja. Če tega reda ni moč videti na prvi pogled, ga je navadno pripravljen do neke mere raziskati kar sam. Vodnarji obeh spolov se v sebi zelo zabavajo, ko iščejo vzporednice med različnimi situacijami na svoj, izviren način, in jih potem (pogosto v obliki dragocenih informacij) ponudijo svetu.

Ta aktivnost je včasih popolnoma neopazna na zunaj, zato delujejo odmaknjeno in nezainteresirano, medtem, ko se pod gladino dogaja marsikaj. Ta gladina ni vodna, kot tudi vodnarska voda ni mokra, ampak predstavlja tok idej in misli, ki jih Vodnar črpa iz svojega večnega vira in neumorno daruje Človeštvu. Privid odmaknjenosti je tako potreben predvsem zato, da ne izgubljajo časa z nepotrebnimi malenkostmi in se lahko posvetijo res pomembnim temam. Njihovo notranje bistvo pa je precej daleč od ambivalentnosti. Zelo občutljiva bitja so, ki jim je globoko mar za njihovo okolje. Evolucija, revolucija, reorganizacija - to so vodnarske teme.

Vodnarji so družabni. Razlog, da v družbi raje premlevajo ideje, kot čustva, je ta, da se močno zavedajo svoje globoke intenzivnosti in menijo, da je le-ta moteča za višje skupne cilje. Njihovo bistvo je namreč to, kar je vizionarsko, univerzalno in humano. Vodnarja ne zanima toliko, da je na vogalu sosednje ulice restavracija, kjer se lahko dobro nahraniš; njega zanima, kako poskrbeti za to, da na svetu sploh ne bo lakote. To je njegova najbolj pozitivna notranja bit. Kdorkoli je prvi izjavil 'za najvišje skupno dobro' je skoraj zagotovo imel vodnarski preblisk.

Biti vodnar pomeni imeti sposobnost univerzalnega, širšega razmišljanja. Biti vodnar tudi pomeni imeti dostop do izjemno dobre intuicije in uvidov. Biti v stalnem in sproščenem stiku s svojo intuicijo in svojimi čustvi, pa pomeni biti srečen Vodnar.

Vse najboljše vsem, ki se jih ta letni čas tiče!

Znani vodnarji: Valentin Vodnik, Dragan Živadinov, Evald Flisar, Tomaž Pandur, Federico Fellini, David Lynch, Wirginia Wolf, Bob Marley, W.A. Mozart, Lewis Carroll, Gertrude Stein, Thomas A. Edison, Abraham Lincoln, Yoko Ono, Nikolaj Kopernik, Anton Čehov, Germaine Greer, Opra Winfrey, Alfred Adler, Eva Braun, Robbie Williams… ah, dovolj!

PRAVO MESTO, PRAVI ČAS

Veliko se ukvarjamo s tem, da bi bili uspešni.
Uspeh je delno rezultat trdega dela, znanja, nekaj je sreče, nekaj je pa … biti ob pravem mestu na pravem času. To zadnje je tisto, kar je zelo uporabno. Gledamo okoli sebe, primerjamo, opazujemo in delujemo. Vesolje nam daje znamenja v različnih oblikah, ne glede na to, ali jih opazimo, ali ne. Zelo jasna znamenja so bolj opazna: dobimo službo, ki si jo želimo, uspe nam nakup hiše, partner je za nas pravi. Manj jasna znamenja pa so težje berljiva. Ta so stvar notranje budnosti in sposobnosti, da opazimo tisto, kar je - morda le za nas - pomembno. Ni vedno tako, da pojav, ko smo npr. noseči, in okoli sebe nenadoma zaznavamo ogromne količine nosečnic, ali ko smo se ravnokar ločili, opazimo, da so 'vsi drugi zaljubljeni' nosi globlji pomen. Navadno je to situacija, ko je določena tema za nas pomembna, naravnamo se na to temo, kot radio na frekvenco in - voilà - vsepovsod opazimo, kar je pomembno.

Ko se te stvari dogajajo na določenem področju življenja v določenem časovnem obdobju, pa je to jasen notranji znak, ki nam kaže, s čim se velja globlje ukvarjati. Da bi bili uspešni, je namreč potrebno delovati po pravilnem vrstnem redu, zato je smiselno iti s tokom življenja in se zavedati, kaj se nam dogaja. Stvari se dogajajo v določenih ritmih časa, o katerih ne odločamo samo sami, ampak tudi in predvsem ostali del življenja, ki je zunanji dejavnik in našo naravnanost sicer zrcali, vendar pa tudi presega. Veliko nam o ciklih časa zna povedati astrologija, obstaja pa tudi zelo mlada multidisciplinarna znanost, z imenom Kliodinamika (iznašel jo je rusko-ameriški znanstvenik, populacijski biolog, Peter Turchin), ki se zadnjih 10 let ukvarja s tem, da bi ustvarila matematične modele dinamike človeške zgodovine, po katerih bi lažje napovedovali prihodnost. Gre se torej za nekakšen dnevnik Človeštva, s katerim bi spoznali ritme časa, ter kako se v njih obnašamo in počutimo. (Zakaj se ne posvetujejo s kvalitetnimi psihološkimi astrologi je zame skrivnost, ampak morda do tega še pride).

Ključno za nas pa je opazovanje lastnega cikla, ter komunikacije življenja samega preko podzavesti ali zavesti in naših čustev. Seveda bolestno visenje v določenem čustvovanju ne spada v to kategorijo. Ko pa smo v osnovi dobrega počutja in zdravja, je to nekaj, kar je zelo pomembno, ker nam lahko bistveno olajša našo življenjsko pot. Čas in prostor sta v prvi vrsti dogovora, zato sta elastična in si ju naša psiha pogosto in rada kroji po svoje. In kot je že Jung povedal, s tem, ko je uvedel pojem sinhonicitete, je opazovanje tega pojava lahko ključno za našo notranjo pot. Ta usklajenost je neke vrste nevidni smerokaz, ki nenadoma postane viden. Najbrž ni naključje, da se v slovenski besedi naključje skriva beseda ključ. O tem se radi pošalimo, kar pa ne zmanjša vrednosti te informacije.

Kako torej biti uspešen, kako uporabiti te danosti najbolj optimalno?
Najprej je treba znati opazovati, tako zunanje pojave, kot svoje občutke ob njih. Slednje je potem treba sprejeti. Jih z ljubeznijo raziskati, zakaj so taki kot so. Zakaj so naši občutki tam, na tem mestu, ob tej situaciji. Takrat spoznamo naše vrednote in ko jim sledimo, smo na pravi poti. To se - in to je pomembno - ne izključuje nujno z našim vsakdanom in z našimi dosedanjimi znanji in načini življenja. Veliko ljudi živi to usklajenost in se tega sploh ne zaveda, in to je popolnoma v redu. Pravzaprav je to najbolj naravno. Lepota življenja je ravno v naravnosti le-tega! Če se z nekim področjem globlje ukvarjamo, imamo najverjetneje tam neko rano, ali vsaj radovednost, posledica je delo na sebi in potem tudi določena spoznanja. Tisti, ki pa uspejo naravno slediti svoji poti, in so na njej preprosto srečni, so naravno dovolj sinhroni z življenjem samim. Drzno je od t.i. duhovnih in drugih učiteljev, da kogarkoli naslavljajo kot 'manj' ozaveščenega samo zato, ker ne hodijo po svetu z mantro na ustih ali astrološkimi kartami pod roko. Obstaja namreč velika možnost, da so tako duhovni, da sploh ne rabijo tega posebno aktivno ozaveščati, ker je to že jasno in ponotranjeno do te mere, da je naravno kot hrana in spanec.
In kdo smo mi drugi, da bomo temu oporekali? Lastni prag in njegova slovenska pregovornost je verjetno še vedno poln odpadlih jesenskih listov, zato ne rabimo nujno in tako pogosto polirat predpražnikov drugih .
Večina pa nas ni te sreče in počasneje spreminjamo svojo zavest in s tem življenje. Pogosto rabimo nekaj časa celo iti v precej napačno smer, da sploh ugotovimo, kako štorasto smo se lotili zadeve. Olajšanje nudi dejstvo, da nikakor nismo sami v tej situaciji ... 

Po prej omenjenih postopkih, ko se opazujemo in ozavestimo naše delovanje ter vrednote, pa je naslednji korak k uspehu in sreči ta, da najdemo pot, ki je polna notranjega miru. Notranji mir ne pomeni odsotnost aktivnosti in pasivno ter dolgočasno življenje. Pomeni, da smo v skladu s tem, kdor smo in tako delujemo. Ker smo ljudje razmišljujoča bitja, sploh v fazi, ko iščemo spremembe na bolje, je to faza pogajalskega uma. Takrat notranje razčlenjujemo, iščemo, ugotavljamo. To je proces, ki poteka na vseh nivojih zavesti: fizično, čustveno, duševno in duhovno. Najti moramo tisto točko, kjer je premirje v nas, zato, ker rabimo to ravnovesje. Tam v prostoru miru si lahko dovolimo, da se pogumno in srčno ter skladno s sabo odpremo za stalen stik z Novim. Ta stik je nujen, da postanemo del toka življenja, v katerega bi se radi podali.

Da bi bila pot skozi notranji konflikt uspešna, rabimo torej notranje premirje. Tu prav pridejo taoistična načela štirih poti: ' Da bi bilo premirje uspešno, se mora človek najprej pokazati. Drugič: mora biti pozoren; tretjič: govoriti mora resnico in četrtič: opustiti mora navezanost na rezultat'. Ko se je sposoben pokazati (biti iskren s sabo), govoriti resnico (biti iskren do drugih), opustiti navezanost na rezultat (pustiti sinhroniciteti, da deluje), človeka čaka prenova in notranja skladnost ter mir. Zato je biti 'na pravem mestu ob pravem času' predvsem stvar tega, da smo 'v sebi', in ne 'iz sebe' (spet imamo lep udomačen izraz za neravnovesje). Ko smo 'v sebi', pa smo na nek način 'doma'. Če smo usklajeni s sabo, smo vodeni z našo intuicijo, z našo notranjo modrostjo in takrat smo res mi. Življenje nam sčasoma tudi od zunaj pokaže, da je to res, fizično počutje je dobro, vse je nekako na pravi frekvenci z nami in vibriramo veselje. Če nismo vedno veseli, vsekakor nismo nesrečni.

V bistvu se gre za zavestno odpiranje 'prerfektnemu timingu' - popolni časovni usklajenosti - preko tega, da smo točno to, kdor smo. Dlje, ko to 'zdržimo', bližje smo pravemu mestu in pogojem za to, da to tudi ostanemo. Če nismo, pomeni, da ne moremo živeti v sedanjosti, da razmišljamo o preteklosti, da skrbimo o prihodnosti, da smo z umom in čustvi vsepovsod, razen v sebi - to je pa, kot, da nismo 'doma'. Ampak mi moramo biti 'doma', če želimo, da nas srečajo stvari, ki so nam namenjene. Ko smo 'doma', nas tudi drugi lahko najdejo, kajti čas je vedno pravi za vse, če smo 'tukaj in zdaj'. Usoda namreč ne more priti na obisk - če nas ni 'doma', ker smo z mislimi nekje drugje ali s srcem v daljavi (prihodnosti ali preteklosti). Takrat se lahko vse sestavi, mi pa tega enostavno ne opazimo.

Resnična formula za uspeh je čimboljši stik s sabo, čimbolj tukaj in čimbolj zdaj. Takrat smo odprti za vse serendipitete, sinhronitete in … predvsem tudi za to, kar si sami želimo.

Se izjemno strinjam z zadnjim stavkom :prst:

To je Prometejev ogenj, ki smo ga dobili od bogov in ga vsi ljudje čutimo, na neki ravni ... kot našo duhovno dolžnost, da drug drugemu svetimo.

Drugače pa popolnoma razumem, kar si hotela povedati in mislim, da si (ali še boš) tudi ti mene. Sem vesela, če se je kaj odprlo. Veliko uspeha ti želim! Saj veš - če te je strah, si zagotovo na pravi poti.

To je to    :prst:
Tako sem tudi jaz to videla.
Eno notranje najnapornejših del za starša je, da se nauči ravnotežja med vodenjem in 'spuščanjem' otroka. Takrat šele postane jasno, ali je vzgoja kaj dosegla, ali ne. Ter kako vztrajat v tem starševskem momentu na področju pogovora, brez prevelikega vmešavanja v odločitve in izkušnje, ki jih mora otrok sam doživet.

Sem vesela, da tudi sanje pomagajo, delaj s sanjami, tam je veliko odgovorov, ker si v stiku s podzavestjo in skupnim nezavednim.

Lepo    :rose: !

Pozdravljena Darja, jaz ne razumem čisto vprašanja.
Razumem, da si v neke vrste stiski, ampak ne vem, ali imaš kakšen konkreten problem?
Še najbolj se mi zdi, da nočeš sprejeti, da je življenje tako, kot je, in ne tako, kot bi si ti želela, da je
Če stvari niso, kot si si predstavljala, je potrebno dvoje: najprej sprejmi, kar je; potem kreiraj, kar si želiš. Bodi pri tem specifična in previdna, kar z drugimi besedami pomeni, da bodi zavestna.
Kot sama praviš, je stvarstvo radodarno, torej stvari tečejo, kot rabijo. Če se ti ne strinjaš s potekom dogodkov, jih poskušaj zavestno spreminjat. Hipersenzitivnost kot taka je dar velikih čutilcev in je nekaj, kar ti prinaša neke vrste korist. Razmisli, kaj imaš od tega in zakaj temu namenjaš toliko pozornosti. Deluješ namreč podzavestno. Imam občutek, da nosiš vzorec žrtve in krivde na nek način rada, ker ti je tako lažje delati na problemih drugih in ne na svoji postavitvi - ozaveščanju svoje moči in svojih sposobnosti. Si verjetno človek, ki rabi več časa ali malo drugačen način, da se regenerira in to slabo počutje ti potem dovoli, da si ta čas vzameš. Vsaj tako te jaz začutim, konkretneje pa težko brez jasnega vprašanja.
Brcanje je nepotrebno, dlje pridemo z objemi - sploh sebe  !
Pozdravček.

SREČNO 2014 ...  !

Že nekaj let poslušamo o dramatičnih časih, v katerih naj bi bivali. Raznim nebesnim kvadratom, kometom, sončnim nevihtam, koncem sveta in zemeljskim izbruhom vseh vrst ni ne konca ne kraja. Seveda pa ne rabimo poslušati astroloških napovedi ali verjeti v kaj posebno nezemeljskega, da bi to lahko potrdili. Dovolj so vsakodnevna poročila in opazovanje najbljižje okolice.

Ekološko, ekonomsko in socialno gledano ni nobenega prejšnjega obdobja v zgodovini zemlje, ki bi bilo primerljivo s tem, v katerem živimo. Po nekaterih teorijah smo si kot duše sami izbrali bivanje prav v tem (takem) času, po drugih pa smo sami ‘krivi/zaslužni za to, da je kot je’. Točke reference zgodovinsko gledano pravzaprav nimamo, je pa vabljiva ideja, da je oboje res. Če se je čas globljih sprememb začel okoli leta 2012 (prvi ‘konec sveta’) in bo najbolj intenziven do sredine leta 2015, kot razlagajo in napovedujejo mnogovrstne teorije, potem smo zdaj nekje čez dobro polovico te napete akcijske zgodbe.

Skupno torej razglabljamo o določenih teorijah:

- smo v procesu preobrazbe; iz obdobja, ko smo začeli opazovati spremembe (nekje okoli 2011) se pomikamo preko obdobja, kjer jih realno izvajamo, v obdobje, kjer se bodo prizemljevale (2015 -> ?)

- astrološko gledano se bo prva polovica leta precej ravnala po prejšnjem letu, naslednja polovica pa bo lažja, podprta z različnimi ugodnimi planetarnimi vplivi. Zanimivo je, da se glede tega stanja strinjata tako zahodna kot vedska astrologija, pa čeprav iz različnih razlogov. To mi je všeč, ker daje upanje, da ne glede na to, kako pridemo do informacij, lahko poenotimo delovanje le-teh, če smo v stiku z dobro interpretacijo.

- kitajsko leto lesnega konja, ki se začenja 31.1. 2014 obljublja zelo podobno: leto hitrih ali globokih delovnih premikov, nepričakovanih dogodivščin ter presenetljivih zgodb srca. Odlično leto za premike, čimbolj nenavadne, notranje in zunanje, predvsem po neizhojenih poteh na prej omenjenih področjih življenja. Čas je za aktivnost, ne obotavljanje, ‘vendar ne deluj, če ne verjameš v svojo odločitev’.

- vstopili smo v leto vibracije števila 7, ki predstavlja simbol spremembe, sposobnost za spremembo, ter potrebo in željo po njej

- ta številka predstavlja tudi simbol Kočije, ki predstavlja sledeče raznolike prehode, ki odzvanjajo globoko v naši skupni (pod)zavesti: prehod ‘bogov’ v telesni svet (v obliki porasti vsakodnevnega ozaveščanja ter splošnega dvigovanja zavesti in znanja človeštva), prihod bogov na svet v ognjenih kočijah, ki predstavljajo utelešenje njihove volje, lahko tudi spomin na antične bojevnike z jasnim ciljem, ali Vedske kočije in Merkave, ki simbolizirajo zaščiten premik … kočija skratka pomeni usmerjeno, zavestno akcijo, ki pa ostaja – kot nam življenje vedno znova pokaže – do neke mere nepoznana. Gre se za pogum v smislu premika v novo, a delno neznano, ki se nam sproti odkriva in nas vsakodnevno zori, preizkuša in krepi. Sposobnost za prevzemanje odgovornosti raste z našo odločenostjo, da bomo sledili klicu, ki ga jasno slišimo. Čeprav še ne vemo točno, kako do cilja, prepoznamo našo pot in naredimo vse, kar lahko, s tem, kar imamo. To je ideja tovrstne spremembe in njena moč je v odločenosti, da bomo premaknili to, kar lahko danes.

Če smo do zdaj mirovali in presojali ali bili nepripravljeni zavestno sprejemati odločitve, je čas Kočije tisti, ki nas potegne v aktivnost: kot konj, ki rabi sprotno usmeritev za to, da pridemo na cilj. Potreba po aktivnosti je velika, bodisi notranja ali zunanja, življenje nas sili v to, da sprejmemo odločitev in se je držimo. Cilj je vedno nekoliko nejasen, zato kočiji metafizično vlada tudi energija Lune, ki nas sprotno vodi preko stika z našimi čustvi in nezavednim. Princip, da je delno vodilo na naši poti Misterij Življenja, je tako vedno prisoten. Lahko slutimo določene nevarnosti ali situacije, kje so naši prijatelji ali ne-prijatelji, vendar tega nikoli ne vemo zagotovo, kot ne moremo vedeti, odkod bo prišla pomoč. Kočija tako izraža princip zavestnega poguma, usmeritve na cilj in željo po preobrazbi.

Ko je Buda prišel domov iz svojega romanja, ga je žena vprašala, če ni mogel doživeti razsvetljenja doma. ‘Lahko bi ga,’ je odgovoril, ‘ampak tega ne bi vedel, če ne bi prešel cele poti’. In to je princip Kočije, ki ponuja sprotne odgovore, ozaveščanja in rešitve skozi aktivno dejavnost.

Dea Devidas, tarotinja, jo opiše takole: ‘Kočija predstavlja arhetpski spomin na potovanje, ko smo se inkarnirali, rodili, premaknili iz nezavednega v zavest. To je proces, na katerem sloni razvoj vsakršnega življenja in to, kar ga dela človeku specifičnega, je Ego. Vendar pa se kočijaž dobro zaveda, da samo ego ne pripelje ravno daleč. Stkan je iz svojih instiktivnih reakcij, misli, ki so individualno sprocesirane ter čustev posameznika in tako tvega, da kočijo povleče v eno ali drugo smer … Kočija pa praviloma vedno vodena z višjim motivom duha in duše, celo idealom – nikoli popolnoma racionalnim, ki na koncu vedno želi domov – k sebi’.

Tako nas kočija tega leta pelje na potovanje osebnih stvaritev. Zato je tudi pomembno, da je kočijaž tisti, ki smo mi celi, ne samo del. Kočijaž je naš vseobsegajoči Jaz, naš čustveni, umski, duhovni in fizični Jaz, povezan z notranjo modrostjo.

Tu nekje smo kolektivno v letošnjem letu. To je leto, ki predstavlja čas, ko pride do izraza moč volje. Ko smo presodili, kaj je za nas primerno, sprejeli odločitev med različnimi možnostmi in smo odločeni, da se podamo v pustolovščino pred nami. Na osebnem nivoju smo bližje trenutku, ko smo se pripravljeni soočiti z neprijetnostmi. Vsaka taka sprememba, ki se razreši osebno, pa glasno odmeva tudi kolektivno. Z vsako osvobojeno resnico, z vsako razčiščeno lažjo, se kolektivno lažje diha. Kot, da vsaka maska, ki odpade, zagotavlja lažji dostop do kisika. To je razlog zakaj grozne stvari, ki silijo na dan v zadnjih časih, kljub velikim bolečinam v bistvu zdravijo naš skupni duh.

Nekaj let že torej opazujemo in razmišljamo, in vedno bolj smo pripravljeni na delovanje, ki je za nas pravo. Na vseh nivojih se začenjamo vedno bolj zavedati, da je naš cilj v bistvu pot sama in da je celo življenje proces. Ne gre se za neko oddaljeno točko, proti kateri drvimo, ampak za način delovanja, ki nam ustreza in s katerim se dobro počutimo. Pot sama bo poskrbela, da se ego postavi na pravo mesto in znotraj te avanture nam ne uide pogled na širšo sliko, pa čeprav imamo svoje kratkoročne in dolgoročne cilje.

Skupno duhovno sporočilo, ki prihaja iz vseh strani je torej: premik volje srca. Preko dekonstrukcije na nove poti, ki si jih resnično želimo in smo jih tudi sposobni ustvariti tako posamezno, kot skupaj.

Kakšno bo torej leto 2014? Točno tako, kot si ga bomo naredili    :prst:  !

:srcek: