Iskalne možnosti (Stran 4 od 12)

Od prejšnjega tedna, ko smo imeli (ponovno  ) iniciacijo v Reiki II, moram povedat naslednje:
super je delovalo to, da si v prihodnost nameniš energijo za potencialno stresen ali neprijeten dogodek  :prst:  !
Poleg tega sem taisti večer bila tako naspidirana, da sem spala samo 4h in potem sredi noči pospravila skoraj celo stanovanje 
Neka nenavadna mešanica utrujenosti in hkrati veliko energije se pojavlja, je pa zanimivo na daljavo, ker sem danes naredila poizkus, da sem za nekoga dala energijo v vesolje na stand-by in naročila tej osebi, da se odpre, predno gre spat in zdaj čakam rezultate    Me res zanima, če bo kaj  !
Hecno je tudi, da ko delam za druge, navadno traja zelo močan pretok okoli 10 min, potem se pa kar neha in roke postanejo hladne in potem navadno zaključim ... Verjetno so to neki moderni časi, ko reiki tudi deluje skompresirano in super hitro ... fast service

Jaz mislim, da ti gre kar dobro, ker greš skozi naravne procese ločevanja in čutiš čustva, ki spadajo zraven.
Ne moreš se raziti v naglici in jezi, ter vsega tega naredit z ljubeznijo in mirom. V tvoji konkretni situaciji si uporabila neke vrste 'silo', da si se odločila in odšla, zato tudi ta prehod poteka drugače, kot, če bi odnos umrl neke naravne smrti, ali preko skupnih spoznanj.
Ko si bila z njim, si živela ta občutek, da si nekomu potrebna, zdaj pa ga ni več, in ne glede na to, da si se sama za to odločila, verjetno pogrešaš čustveni naboj, ki ga tako stanje prinaša (tudi, če ni zdravo).

To, da je on z nekom drugim v tako kratkem času ima lahko več vzrokov - noben od njih pa v resnici ni tvoja skrb.

Če se ti zdi, da si izsiljevala ali če se ti slabo počutiš zaradi svojih dejanj, se ukvarjaj s prebolevanjem in spuščanjem lastnih občutkov. Dela je dovolj, kajti razlog, da si se razšla je ta, da TI nisi bila zadovoljna, kot sem razumela, je bilo njemu čisto udobno. In takrat ga nisi kula v zvezde, če se prav spominjam. Zato se spomni, zakaj sta šla na razen. Verjamem, da se bojiš biti sama, ali da si prizadeta (ego ali ne, prizadeti pač smo), ampak skušaj biti realna in videti celo sliko. Globoko v sebi verjetno dobro veš, zakaj si izstopila iz tega partnerstva.

Na nekem nivoju sta se šla čustveno trgovino, in zdaj, ko je ni, je dobra prilika, da raziščeš, kakšne vrste ljubezen bi sploh rada, začni pa z odnosom do sebe, se pravi - samoljubeznijo.

Karkoli rabiš, da boš dosegla stanje, ko imaš sebe rada zaradi sebe, ne zato, ker nekomu drugemu nekaj pomeniš, bo dober korak.
Dihanje vsekakor pomembno pomaga, kot tudi vsa druga čiščenja čustev preko telesa.

Drži se in srečno!

Draga Nina,

pogosto nas največ naučijo tisti, za katere ni takoj jasno, kaj nas učijo.

Zato je vsekakor vredno raziskat, kaj to je, in poskusi priti sama do tega. Mogoče te uči postavljanja mej, mogoče te uči potrpežljivosti, kako odstraniti predsodke, kako zmanjšati jezo, kako gojiti razumevanje, morda je spodbuda o razmišljanju o zamenjavi službe ... možnosti je ogromno. Vsekakor ne boš imela nič od tega, če ti nekdo zunanji pove, kaj to je.

Če res želimo priti do lekcije in jo ponotranjiti, jo moramo sami začutiti, kot si sama lepo opisala, se to navadno prej ali slej zgodi, če smo le dovolj pozorni.
Vsekakor je preživljanje velikih količin časa z osebo,  ki nam ne ustreza, utrujajoče, ampak važno je, da veš, da te ona sama v bistvu ne utruja, utruja te tvoja reakcija nanjo. Kaj ima v sebi, da te tako izmuči, kateri del nje ti pritisne na gumbe, ki te spravijo v tako stanje - to je raziskovalna naloga.
Ko boš to odkrila, bo njena prisotnost ne glede na isto količino jamranja bistveno manj naporna zate, ker se ne boš več čustveno in mentalno zapletala v njeno stanje, ampak ga boš samo opazila, naprej pa ne bo imelo vpliva nate.
Navadno ljudje, ko nas nekaj naučijo, itak odidejo iz življenja ali pa nas enostavno nehajo motit, ko je lekcija osvojena.

Srečno in javi se kaj!

Mogoče bi bila dobra opcija, če bi naknadno lahko kaj vprašali po mailu ... potem, ko pogledaš oddajo in te kaj zanima dodatno 

Hvala, ker ste me spomnili na tole  :prst:
Danes požela zadnji peteršilj in ga je ravno za eno 10-dnevno kuro za ledvička ... že kuham 

Ali jaz ne razumem vprašanja, ali pa ti ne odgovora.

V vsakem primeru:
moja definicija pekla ali nebes je naše notranje stanje, nekaj, kar nosimo v sebi ter smo to pripravljeni prepoznat ali pa tudi ne.

Prav tam domuje tudi bog in z njim poteka komunikacija na isti način.

LP

Pozdravljena Anita,
jaz mislim, da takih močnih čiščenj ni primerno delati v obdobju rasti, dokler naši notranji organi še niso dokončno razviti. Primarno pri obeh čajih (peteršilj ali ingver) je čiščenje, in za višanje odpornosti je morda boljše kaj drugega ... stvari, ki samo krepijo in ne nujno odvajajo substance iz telesa.
Morda lahko poskusiš z nežnim ingverjevim čajem, z malo medu (dodanega, ko čaj ni več vroč, nikakor prej) in potem vidiš, kako je. Tudi iz ameriškega slamnika se kot vem dobi čaj, in je morda primernejši za otroke, kot ta peteršiljev ekstrakt, ki res odvaja veliko iz telesa. Vsa večja čiščenja so nasplošno namenjena popolnoma razvitemu organizmu, razen če strokovnjak ne določi drugače.

Bodeči cvet

Včasih smo bodeča neža, pa kaj zato. Cveti in daje svetu svoje bitje, da jo obišče, komur je lahko dar.

Nismo kaj vredni samo zato, ker znamo biti dobri, prijetni in v podporo. Včasih nam uspe, pogosto ne. Včasih smo drugemu nož, v katerega se ureže, mrzli piš vetra, poleno, ki se zaleti pod njegove noge in ga ustavi, turobna sivina, ki mu  zasenči nebo, požar, ki  upepeli kaj ljubega in nežnega v njem, kosa, ki poreže njegov komaj zacveteli travnik in ga prislili, da začne spet od začetka.

Vse to smo kdaj za druge, hote in še večkrat nehote. V naši naravi je, da smo kdaj to in tega ni mogoče izkoreniniti. Kdor je kdaj poskušal kaj podobnega, se je prelevil v pošast junaškega ali svetniškega videza.

Zato se lahko z olajšanjem in mirom oziramo po svojih dejanjih, s katerimi smo rušili in delali krivico ali  še bomo ranili. Ni se nam treba boriti za ljubezen in spoštovanje, ker nam pripadata, tako kot nam pripadata svetloba in zrak. Pravica do življenja pomeni, da imamo pogoje, da sploh preživimo. Pogoj, da sploh lahko sodelujemo v nastajanju sveta pa je, da čutimo, da smo vredni največje ljubezni.

Ne skušajmo biti ljubljeni po zaslugah, ampak samo pristajamo na prejemanje, kajti ljubezen nas nenehno obiskuje.

Raje se spravimo z vsem, kar smo, priznajmo svojo potrebo po bližini in odložimo ščit kreposti in naprezanja.

Bolje, da samo odpremo svoj bodeči cvet in se pustimo obiskati od sonca in čebel, ki znajo tako vzeti med, da se ne ranijo. Veliko jih je okrog nas in vsaka ve, kje čaka naš bodeči cvet.

Alenka rebula

Tako je - dihajmo, živi smo :-) !
Vse ostalo pride v pravilnem prostorsko časovnem zaporedju.

Zelo naporno je, kar doživljaš, zato si pusti čustva, kakršna so in sproti, vsak dan posebej poglej, kaj lahko narediš, da se boš počutila bolje. Bolečina mine prej, če jo pustimo, da izzveni in jo medtem z ljubeznijo do sebe opazujemo. Razdeli jo na manjše bolečine, ki jih znaš definirat in se pomeni z vsako posebej. Boš videla, da tako z majhnimi koraki lahko prideš zelo daleč. Predvsem ne dvomi v svoje odločitve in se ne obsojaj glede svojih misli. Pusti, da pridejo in grejo in samo opazuj, kako se vsaka posamezna misel lahko spremeni v volumnu na tako majhno stvar, da se lahko soočiš z njo. Eno po eno in z ljubeznijo počasi in vztrajno naprej!

Družinske dragocenosti in druge neizogibnosti

Ali je vse, kar je tradicionalno in staro tudi vredno prostora, ki ga zavzema?

To vprašanje velja tako za navlako na podstrešju ali v kleti našega doma, kot tudi za tisto v naših glavah, čustvih in telesu. O telesnem čiščenju vemo morda še največ. Tudi glede sproščanja čustev je tabujev na srečo vedno manj. Kako pa je z našimi prepričanji, samim izvirom naših čustvovanj, kakšno je stanje duha? Kaj je tisto, kar nevede a vztrajno nosimo s sabo?

Veliko naših prepričanj pravzaprav ni naših. Ko se odločimo raziskati in potegniti mejo med prepričanji t.i. pomembnih ostalih (predniki, prijatelji, parterji ... predvsem pa predhodniki vseh vrst) in našimi prepričanji, se odločimo, da bomo našli, spoznali in postavili svoja lastna merila. To je pomembna prelomnica.
 Ta naš osebni sistem vrednot je tisti, ki nas od tu dalje definira in se razvija z nami do konca našega življenja. To seveda ni nekaj statičnega, vseeno pa določa kako čustvujemo, kako razmišljamo in kako povezujemo stvari med sabo.

Neizogibno je, da bomo sestavili svoj lastni duhovni zaklad šele, ko skupnega, družinskega odpremo, ko dvignemo pokrov na tisti skrinji na zaprašenem podstrešju in ga prepoznamo takega, kot resnično je – skupek starih sporočil.

Tudi ta sporočila so za nas lahko izjemno pomembna, ampak šele, ko jih podrobno pregledamo in izluščimo kar je bistvenega. Takrat lahko razumemo, kaj nam pomenijo, ker smo jih raziskali ter s tem ozavestili. Zavest je filter, ki nam pomaga ohraniti in nadgraditi tisto, kar je vrednega in odstraniti tisto, kar nas ovira na poti do naše individualne resnice.

Duhovni zaklad namreč ni samo nekaj kar odkriješ, ali ti zapustijo predniki. Je tudi nekaj, kar dolga leta sestavljaš, zbiraš in pogosto v nekem momentu tudi sam nekomu na nek način podariš. Skratka – ne gre se za hiter postopek, niti za jasno opredelitev, kaj to je. Večinoma je to neke vrste informacija ali modrost, ki jo zavestno želimo nekomu zapustiti ali z nekom deliti. Prisotna so čustva in ideje o konceptih, ki se nas način globoko dotaknejo. 
Če nam je kdo podaril svoj zaklad, nam je torej ponudil, kar je lahko dal, mi pa prejeto prebiramo, filtriramo in dodajamo sebe v našo lastno zapuščino.

To (nam lastno) 'novo' skupaj s prečiščenim 'starim' tako postane naš osebni duhovni zaklad.

Metafora s skrinjo na podstrešju je vseeno bistveno lažja kot resnično poglobljeno brskanje po naši čustveni in psihološki dediščini, zato je transformacija pravi ključ do sprememb.  


'Ne odstranjuj, ampak spreminjaj' – bi bil osnovni napotek za zmanjšanje trenja ob (re)definiranju osebnih vrednot. Ne gre namreč takoj metati stran vsega, kar nam ni več všeč. Ko raziskujemo kaj nam je blizu (a še ne lastno) smo v obdobju, ko rabimo strukturo -pa čeprav staro- drugače se hitro znajdemo v občutku, da ostanemo 'brez sebe'. Tako obstaja nevarnost, da začasno ostanemo brez občutka za to, kdo smo, kaj predstavljamo in kako funkcioniramo, kar lahko povzroči veliko zmede. Ko raziščemo, kdo smo, pa lahko te novonašle meje jasno postavimo.

Zelo pomemben (čeprav ne vedno cenjen ali zaželen) del družinske duhovne zakladnice so vzorci razmišljanj in čustvovanj, ki smo jih prevzeli od naših prednikov in jih moramo nujno ozavestiti, če se jih želimo osvoboditi - in prav tako, če jih želimo uporabiti!

Če ne zaupamo konceptu reinkarnacije, nam že naša družinska kronika dogodkov precej jasno pokaže, v kateri smeri je potrebno delovati.

Z ozaveščanjem razumemo in materializiramo naše dane potenciale, s kvalitetno komunikacijo pa razrešujemo gordijske vozle družinskih molkov ali nenavadnih rebusov, v katerih se znajdemo. Oboje je pomembno za naš osebni in skupni razvoj. Vsakič, ko delujemo, delujemo za vse nas – če pa je to zavestno, smo v veliko večji prednosti.

Dokler naših odločitev ne materializiramo namreč nimajo nobene izrazne moči.

Naša dejanja v končni fazi vplivajo na vse naše najbližje, zato ne bomo nikoli osamljeni ob žetvi sadov svojega dela – in to ne glede na to, ali se vsi vpleteni tega sploh zavedamo.

Ko sprejmemo svoje mesto v družini -in si ga tudi vzamemo!- postane potovanje z namenom izbiranja lastnih vrednot vznemirljiva in neskončna pustolovščina, na katero se lahko podamo edinole mi.

Bon voyage !

Tudi tukaj velja, da narediš toliko, kolikor si trenutno sposoben oz. kolikor si odprt in dojemljiv. Ta pot pravzaprav nikoli ni popolnoma končana, in boljše je, da se o njej razmišlja kot o načinu delovanja, ne kot o enkratni in ciljno naravnani akciji. Tako nam je veliko lažje, ker konca ni, vedno je še nekaj, kar je vredno opazovanja, truda, spremembe. Zato, ker tudi sproti kreiramo

Veliko boš naredila za vse ostale, ki so ti pomembni, že s tem, ko boš naredila stvari zase. Znotraj tega, kar je možno. Vedno, ko naredimo nekaj, naredimo to za vse tiste, ki so neposredno vpleteni in tudi vse človeštvo nasploh - na nivoju kolektivnega nezavednega. Ali delamo dobro ali slabo so pravzaprav naši osebni predznaki (plus ali minus), velikokrat ne moremo vedeti, kakšna je širša slika.

Največ, kar lahko naredimo je to, da preverjamo sami s sabo, če je to v skladu z našo resnico in da konstatno širimo sliko - zavest.

Vedno lahko torej spreminjamo le sebe in s tem avtomatično spreminjamo vse, s čimer pridemo v stik.

Lepo je brati, da doživljaš pomembna spoznanja in napredek, srečno naprej!    :prst: