Iskalne možnosti

Živjo, Šri delboj,

glede problema nizke samopodobe, za katero praviš, da se ti vleče od otroštva dalje, začutim, da se je začela v enem od prejšnjih življenj, ko si bil rojen kot invalid. Morda je šlo za bolezen, ki je skozi čas napredovala; izgleda mi kot bolezen, ki prizadene mišice, kot je mišična distrofija.
Zaradi svojega izgleda si se umikal v osamo, nisi želel biti izpostavljen, padel si v vlogo žrtve, občutek nemoči, imel si zelo slabo samopodobo. Od tu se ti vlečejo isti občutki, isti vzorci, čeprav si v drugem telesu in v drugem času. To je popolnoma normalno, večina nas vleče vzorce in travme iz prejšnjih življenj. To so največkrat tiste zadeve, za katere nimamo pojma, zakaj jih delamo, zakaj tako reagiramo.
Začutim, da se je skozi življenje takrat v tebi prebujal moški, ki se je želel tudi izraziti, vendar nisi dobil primerne partnerice, ki bi razumela in te podprla.

Samostojno razreševanje prejšnjih življenj je morda malce težje, vendar se da.
Narediš os sveta ali linijo hare, skozi katero boš dobil povečano stopnjo energije, ki ti bo pomagala razrešiti travme in vzorce. Potem se preko tankega žarka spustiš v tisto življenje (ni ti treba razmišljati, kako to narediti, ker zavest sama ve; ti samo daš namero) in tam samo začutiš/vidiš vse, kar se ti je dogajalo. Spusti iz sebe občutke in čustva, ki se ti pojavijo: morda žalost, jeza, občutek ujetosti, jaz sem žrtev in podobno.
Na koncu si reci: osvobajam se ujetosti v tisto življenje - z zavedanjem, da je bila to izkušnja za tvojo dušo, iz katere si se že naučil in jo zdaj zapiraš ter puščaš za sabo. Odpri se življenju tukaj in zdaj.
Če ti bo lažje, pa poišči pomoč nekoga, ki te bo vodil skozi proces.
V sebi imaš moč, le da je trenutno morda še ne vidiš in ne občutiš.
Vse lepo ti želim

:prst:

Kaj reče ničla osmici?
Dober pas!

Jao! poglejte uro pri mojem postu   11:33:55

Urška, hvala za odgovor. A mi lahko poveš, če prav razumem to povezavo podzavestna-zavestna agresija? Je pa najbrž vedno treba iskati vzroke za takšno vedenje, ane.

Spomini iz preteklosti - iz prejšnjih življenj? Čist možno. Na živce mi gre to, da se človek sam na veliko hvali in hkrati kritizira vse ostale. Skoraj isto je bilo pri bivšem partnerju, le da je povečini kritiko drugih zamenjal z jamranjem...

Ravno včeraj sem uspela odkriti vzrok za agresijo do same sebe; izhaja iz nekega preteklega življenja (mislim, da med Indijanci), ko so mi pobili celo družino. Ne vem, kdo jih je... jaz pa jih nisem branil/-a, nisem se postavil/-a za njih. Iz tam izhaja žalost in samozaničevanje, ki me spremljata že vse življenje. Ne vem, ali ima to kakšno povezavo z zgornjim vprašanjem, mislim, da ne....

:rose:

Hvala za podporo, Spelca  :srcek:

Res se precej izboljša že, ko ugotoviš vzrok za težave. Prej, ko še nismo vedeli, za kaj gre, je imel učiteljico, ki naju je oba kritizirala, da je treba več pisat, več brat itd. In posledično se mu je oboje uprlo, kar je še dodatno otežilo napredovanje. Z druge strani sem slišala, da mora bit učenec pri teh letih (10+) že bolj samostojen in da naj mu neham pomagat... posledično se je počutil drugačen in hkrati zelo nesamozavesten, brez opore. Ko so nam povedali, da gre za precej hudo obliko disleksije, mi je kapnilo, da moram nehat poslušat ljudi okrog in da se moram obrnit nase in gledat predvsem na to, da sem mu v oporo. Zato še zdaj delava naloge skupaj, učiva se skupaj, ker sam ne bi zmogel. Po pogovoru z drugimi mamicami, sem dojela, da je to nekaj normalnega, da se dislektiku tudi še naprej na srednji šoli pomaga pri nalogah itd. Zato sem nehala nasedat nasvetom "kako bi moralo biti pri teh letih..."
Seveda ga bo pa treba počasi učiti samostojnosti in predvsem tukaj sem nesigurna, kdaj in na kakšen način ga počasi postavljati na svoje noge. Najbrž bom vedela, ko bo pravi čas. 

Hvala za dobrodošlico in odgovor 
Ja, čutim vse, kar si napisala. Na eni ravni sem se jih že zavedala, le razrešila jih še nisem do zdaj. Grem kar v akcijo.  :prst:

Živjo,
bom kar tukaj dopisala, ker je bilo že nekaj govora o preveliki telesni teži.
Že od malega imam preveliko telesno težo. Večkrat sem že uspešno shujšala za 15-20 kg, a težo v kratkem času spet pridobila. Pred več kot enim letom sem se odločila, da ne bom več hujšala, ker mi gre za to veliko energije, učinek pa je kratkotrajen. Zato sem začela iskati vzroke in mislim, da sem jih kar nekaj našla in odpravila. Vendar pa teža še vedno ostaja. Vem, da je razlog tudi v tem, da sem "odvisna" od sladkorja. Vem pa, da lahko dosežem stanje, ko mi teža več ne bo predstavljala problema.
Lepo prosim, če mi lahko poveste, kaj me še omejuje. Kje sem zataknjena.  :srcek: