Niste prijavljeni. Prijavite se ali se registrirajte.
Pesem Duše » Sporočila uporabnika tjaša
Lep pozdrav,
Sonček, bi predlagala v branje članek na povezavi, govori prav o tem, ko ni vidnega zunanjega razloga, dojenček pa joče..in kako ravnati.
Morda pride prav:
http://www.zazdravje.net/razkrivamo.asp?art=382
notranje umirjene in prijetne dneve želim :rose:
Kihni! 
Resno mislim. 
Na nekem seminarju, pred leti, smo občutek treme ali strahu, ki se pojavi ravno v situacijah, ko si vsem na očeh ali celo v središču pozornosti, transformirali s tem, da si najprej seveda zaznal, kje v telesu se ta občutek kaže (potne roke, tresoča kolena, črvičenje v želodcu...), nato si zajel sapo, kot bi želel kihniti, ter ga zavestno spravil ven. Videti je kot kihanje, lahko ponoviš dvakrat, trikrat zapored in nič nenavadno ne izgleda ostalim. Ponavadi rečejo na zdravje! in imajo še kako prav.
Za tremo, strah deluje. Morda bi za občutek jeze tudi? 
A nista dobra?
http://www.youtube.com/watch?v=5KF__woC … re=related
Nekdanja pevka Native American tria Ulali, Pura Fe (Pure Faith) in kitarist Danny Godinez.
:rose:
Čudeži se ne dogajajo v nasprotju z naravo, ampak samo v nasprotju s tem,
kar mi smatramo za naravno.
Sveti Avguštin
Nedolgo nazaj sem se pogovarjala s pretreseno mamo letos nove srednješolke. Prejela je klic preiskovalca, glede zlorabe preko spleta. Še istega dne je hčerka tri ure odgovarjala na vprašanja preiskovalcev, kaj se je dogajalo dve leti nazaj...
Na vprašanja je odgovarjala z ne vem, ne spomnim se več. Preiskovalec je pojasnil, da je hčerka v resnici žrtev, da se je deklica ujela v past, se z osumljencem dogovarjala, se pred spletno kamero tudi slekla, kako, zakaj, pa ni znala povedati. Deklica ima zdaj prepoved dostopa do interneta.
Soočanje zgolj s posledicami oz. sankcioniranje je marsikdaj največ (in edino), kar starš naredi, oziroma verjame, da se to od njega pričakuje. Frustracija, razburkana čustva ter želja, narediti zopet red in kaznovati nesprejemljivo, daje občutek moči in nadzora in s tem sprejetosti s strani družbe. In v tem primeru je otrok zlorabljen dvakrat.
Preprost, iskren ne vem je zelo zgovoren. Kako naj otrok sicer pojasni, da si je nekdo drug, nek tujec z ekrana, vzel čas zanj in se z njim resnično ukvarjal. Mu sporočal, da je lep, da ni z njim nič narobe, da je dober, da je simpatičen, da se lepo nasmeji, da je nekaj posebnega. V zasebnosti svoje sobe se mu odpre, občuti, da je varen in sprejet. Počuti se dobro. Odnos, ki ga tujec z njim neguje, je prijeten, brezpogojen, je dajanje podpore in potrditve. Daje to, kar naj bi dajali starši. Če otrok sicer tega ni bil deležen na način, ki bi mu vlival zaupanje in pomagal izgrajevati notranjo stabilnost in pozitivno samopodobo, je večja verjetnost, da bo tak stik vzdrževal in ga ne bo zmogel prekiniti niti na točki, ko se odnos začne spreminjati v jemanje, siljenje in izsiljevanje.
Na svojih semninarjih W. Dyer pogosto poda primer ožete pomaranče. V vsakem primeru, ne glede na to, kako močno in na kakšen način jo ožemamo, vselej se bo iz nje pocedil pomarančni sok. Nikakor jabolčni ali ananasov.. kajti v njej je sok pomaranče in le tega lahko dobimo.
Ko nek zunanji dražljaj stisne človeka ali družino, se odrazi tisto, kar je v njej, dinamiko odnosov pa narekuje paleta čustev, ki se sprostijo. Prepletajo se lahko tudi obsojanje, krivda, sram, kaznovanje, obžalovanje, iskanje krivca, morda odpuščanje. Družina je v resnici poligon za učenje: učenje odnosa do sebe in do drugih, učenje oz. prepoznavanje čustev in ravnanja z njimi. V kolikšni meri posamezna družina zmore biti varen učni teren, je odvisno od njene zgodovine, prepričanj, podzavestnih orodij, ki delujejo skozi posameznike, od specifičnih družbenih in kulturnih okoliščin do odprtosti za spremembe...Družina in posamezniki v njej ravnajo natanko tako, kot je, glede na njihovo osebno zgodovino in naštete dejavnike, sploh možno. Zato obsojanje staršev ali otroka nikakor ni na mestu. Starše je potrebno razbremeniti krivde, da bi zmogli zbrati moč za uvid in spremembe. Prav tako razbremeniti krivde otroka, saj ni počel nič drugega, kot intuitivno sledil notranji potrebi po odobravanju in sprejetosti, po tem, da bi se počutil dobro.
Da družina, soočena s svojim izzivom, to pot zmore, je potrebno veliko dela, ob tem pa tudi podporno, ozaveščeno okolje. Dovolj odprto, da spregovori tudi o tabujih in vseh odrinjenih temah. Obsojanje, krivda in sram so zgolj orodja, ki delujejo, dokler se ne odločimo drugače; ko uzremo celotno sliko, takrat se lahko opredelimo in kompetentno podpremo družine, posameznike, sebe...
Otrokov "ne vem" nikakor ni le nerodno izmikanje odgovoru. Je odraz neozaveščenosti med nami, ki jo, upam, tudi tale prispevek, zmanjšuje.
Mislim, da se veliko premalo pozornosti posveča staršem, katerih stanje se v večji ali manjši meri vselej odraža tudi na otroku ...
:prst:
Hojla, Ninja!
Moja prijateljica je bila na akupunkturi. Prvič se ni zgodilo nič posebnega, drugič je med terapijo zaspala in bila presenečena, kako jo je naenkrat zmanjkalo tretjič ni šla več, saj je vmes že rodila.
Težko je oceniti, ali so bile bolečine manjše oz. ali je akupunktura pripomogla, da je bil prag bolečine višji... Prežeti smo z miselnostjo in globokim prepričanjem, da porod zelo močno boli. To enostavno v kulturi obstaja, vedenje o tem se ohranja in obnavlja. Močno podprti z vsemi pomagali (epiduralna, razne alternativne tehnike..) smo torej usmerjeni na zmanjševanje bolečine. Če bo obvladljiva, torej zmanjšana in znosna, potem bo tudi strah pred porodom manjši, se pravi, vse naj bi potekalo lažje in bolj gladko. Slišimo lahko mnenja, da smo vendar v 21. stoletju, zakaj bi morali porodi boleti, če imamo moderna (ali pa znova obujamo starodavna) znanja in načine za lajšanje bolečin. Prav je, da se ženskam ta pomagala omogočijo. A njihova "dodana vrednost" je v pravem zaporedju, kadar so nadgradnja ustrezne - z žensko in inteligenco njenega telesa usklajene - telesne, čustvene in duhovne priprave na rojstvo otroka. Tu se že smehlja naravni porod. Ta se lahko odvija kjerkoli, tudi v porodnišnici. Gre za celostno razmevanje in dopuščanje porodnega dogajanja. In podporo le-temu s strani osebja in prisotnih.
Sodoben medicinski model skrbi nas zavaja, da porodno bolečino mislimo na način, kot jo izkušamo pri boleznih in poškodbah. Enačimo jo in ravnamo z njo v kontekstu "zdravniki bodo odpravili"... "nekaj zunaj mene bo pomagalo"... "je treba pač potrpeti"... Biblijski zapis, da bo ženska rojevala otroke v bolečini, je pravzaprav močno sporočilo, ponotranjena afirmacija. Naučeno prepuščanje notranje moči drugim.
Te meje se premikajo, odpravljajo se vcepljene notranje omejitve. Ali kot pravi Debra Pascali Bonaro na spodnji povezavi, rojstvo ni nujno agonija, lahko je ekstatična izkušnja: "To je najbolj varovana skrivnost, rada bi, da se ljudje odprejo drugačnemu pogledu na rojstvo." Ob tem dr. Christiane Northrup pojasni, da je pričakovanje bolečine dejavnik, ki pogojuje njeno zaznavanje. V pričakovanju bolečine napnemo mišice, raven hormonov stresa se dvigne in to bolečino poveča. Zato je priprava tako pomembna. Ne glede na tehniko, sredstvo, pomagalo, ki ga nosečnica na koncu izbere. Akupunktura odpravlja blokade, je dober način, da se prijateljica podpre pri vsem ostalem "delu".
http://www.youtube.com/watch?v=h5bm9-B6Ec4
lp
Jooo kaj je otrok napisal v kontrolko...nepravilni angleški glagoli...vse je rešil im točka mu je manjkala do odlične ocene...ampak glagol hiteti, po angleško in v vseh treh oblikah...? Tuhtal ampak pravega izraza se ni spomnil.
Učiteljica je z redčim napisala HA HA HA in smajlija, ko je na koncu prebrala odgovor: brž, brž, brž
Delavnica Pesem duše v Gotovljah se je včeraj zaključila.
Tukaj bi se rada zahvalila vsem, za vse podeljeno, za učenje in izkušnje. :rose: :rose: :rose:
Četrto srečanje, sobotna jutranja meditacija, je bila vsaj zame največji izziv. Tesnoba takšna, da sem skoraj zapustila prostor. Potem predaja in uvid sredi meditacije - izid je bil krasen in mogočen, ampak - zares se strinjam , da je učenje na tak način končano in dokončano, s hvaležnostjo za vse naučeno In da je ljubezen dovolj globok in širok pojem, da se učimo skozi njo..
Včeraj sva veliko delo opravili z Ninjo, Zoran nama je priskočil na pomoč, ko sva obtičali sredi "obtičanosti", "ni energije za akcijo", "ni smisla" in v "krivdi". Skoraj ni bilo videti konca..pa se je vse na koncu sprostilo in nasmejani sva se tudi medve končno pridružili ostalim, ki so že imeli odmor in zunaj uživali na soncu. 
Hvala vsem in hvala tebi Zoran!
aha pa še to :srcek:
Edina nujnost je ta,
da se ozdravim v ljubezni
do samega sebe.
(Babaji)
lp
Zdravo, medve s Petro sva se odločili, da se do naslednje delavnice parkrat dobiva, ker je dobro malo osvežiti teoretični del, pa morda skupaj izpeljati tudi kakšno vajo oz. meditacijo. V bistvu se nama lahko naslednjič kdo (bivši in zdajšnji udeleženci) pridruži (iz MB konca). Kar pri meni doma ali pač kje drugje, po dogovoru. No, danes je bila krasna meditacija postavljanje linije hare, vzbujanja in integriranja občutka prizemljenosti in nato še uglaševanje D+U+T+S+D. :srcek: Predvidoma v petek ponovno skupaj, sicer pa sama vsak dan "treniram", po občutku in navdihu. :rose:
lp
Hvala za odgovor!
Hamiltona ne poznam, Gregg Braden je pa druga zgodba. Zato me je zanimalo, ker naslov Hamiltonove knjige obeta nekaj v tej smeri..
Ti je med dopustom morda prišla v roke knjiga
Captain of My Ship, Master of My Soul: Living With Guidance..avtor je F. Holmes "Skip" Atwater?
Že nekaj časa si jo želim prebrati.(je res na Amazonu, ampak se za nakup nisem še odločila). Skratka, nenavadne psihične sposobnosti pripeljejo avtorja v ameriško vojsko, kjer dela kot posebni agent, uri posebne enote..
Raised in a spiritually oriented family, Skip Atwater's childhood was filled with extraordinary psychic experiences. As a young adult he was guided from within to a career as a counterspy during the cold war era where he used his natural psychic aptitude as a U.S. Army Counterintelligence Special Agent.
For ten years as Operations and Training Officer for Star Gate, Skip recruited and trained an elite cadre of professional intelligence officers to do remote viewing for the Department of Defense and various members of the national intelligence community. After retiring from the Army, Skip became Research Director at The Monroe Institute. Since then he has published technical research on methods for expanding consciousness, authored the inspirational book, Captain of My Ship, Master of My Soul, and assisted hundreds of individuals in experiencing and exploring expanded states of consciousness. Working in the Bob Monroe Research Lab, he has explored the realms of his own consciousness and adopted a spiritual perspective of everyday life.
Ravnokar se z mamo odpravljava v knjižnico. Še dva poletna knjižna molja
Če bo kdaj obstajala tema "Zanič knjige, ki sem jih prebral" bom pod njo sigurno napisal:
David Hamilton- Kako um zdravi telo. Jao, sploh ne bom komentiral.
Mene pa že ves dan - odkar sem to prebrala, zanima, zakaj je ta knjiga tako zanič , sicer je ne poznam, bi pa rada tvoj komentar, ander..če gre za vsebino ali za način pisanja...
no, če ni odveč,
prosim
Namen teh pravil je uskladiti kakovost, varnost in učinkovitost tradicionalnih zdravil rastlinskega izvora med državami EU. Primer: Če kupiš zdravilo rastlinskega izvora z enako količino enakega izvlečka iste vrste rastline v dveh državah EU (ali pa znotraj iste države EU od dveh različnih proizvajalcev), ne bo smelo biti eno slabše kakovosti in učinkovitosti in pod slabšim uradnim nadzorom. Za vse države EU bodo na tem področju na ta datum po koncu prehodnega obdobja dokončno začela veljati enaka pravila.
Tudi na moj mail je prispelo nekaj pobud za podpis te peticije. Hvala, Andreja za obširno pojasnilo. :rose: Če torej ne gre za prepoved naravnih metod zdravljenja, je zanimivo, od kod takšna interpretacija direktive. Ampak to je že druga tema.
Za ohranitev mirne krvi in treznih glav na forumu se v veliki meri imamo za zahvaliti tudi naši Andreji. :rose:
:prst: :prst:
Zdravo, Nina! :rose: Stanju stresa in obremenjenosti se včasih ne da izogniti, vendar je veliko odvisno od razumevanja lastne vloge in pričakovanj matere, kot tudi njene okolice ter podpore, ki jo ima. Uglaševanje mame in novorojenčka, kamor se umešča tudi dojenje, je odvisno od mnogih dejavnikov, na katere se odzivata pravzaprav oba. Z dojenjem otrok dobiva veliko več kot "pomembne sestavine", a to dobiva tudi v primeru, če mati ne doji. Govorim o ljubezni in pozornosti...prav tako o pomanjkanju te vrste "sestavin" - o vsem, česar je sploh deležen, ne glede na to, ali je dojen ali ne. Se strinjam tudi jaz, da je - skrb zase - pravi odgovor. :prst: :rose:
Toda tvoja vprašanja so veliko bolj konkretna, morda se sprašuješ, če je bolje ne dojiti? V ozadju takšnega razmišljanja je lahko občutek nezadostnosti, tudi krivde zaradi neobvladovanja situacije, morda samoobtoževanje zaradi nemoči bolje poskrbeti za otročka..Gotovo otroček stanje svoje matere zaznava, kot ga je tudi že pred rojstvom, a mislim, da je kljub vsej svoji majhnosti, odvisnosti in ranljivosti :srcek: , daleč od nepopisanega lista in po svoje približno "opremljen" za učenje in preživetje. Kvaliteto obojega pa določa, seveda, tista skrb, ki jo sebi namenja mama (jo zna in zmore nameniti), skrb, ki jo mami namenja njena okolica, skrb, ki jo mamicam in dojenčkom namenja družba nasploh. Oziroma skrb tistega, ki za otročka skrbi.
Hmm...dobro vprašanje si odprla :rose:
Majhen muc in potepuški muc na ulici...malček se vrti in vrti in lovi svoj rep. Vrti se in vrti...
Potepuški muc vpraša: Kaj počneš?
Malček: Pravkar sem se vrnil iz mačje filozofske šole in naučil sem se dve stvari, prvič, da je v mačjem življenju najpomembnejša stvar sreča. In drugič, imam jo v svojem repu. In kaj počnem..lovim jo in ko jo končno res ujamem, jo zaprem in večno bom imel srečo.
Potepuh odvrne: Veš, nisem imel takih možnosti, kot ti..vse življenje sem na ulici, brskam za svojo hrano že svojih trinajst let...a hecno, naučil sem se istih stvari: Naučil sem se, da je sreča resnično najpomembnejša stvar v mačjem življenju in seveda, sreča se res nahaja v mojem repu. Edina razlika med nama je, da sem jaz ugotovil: kamorkoli grem...če grem in počnem kar me v življenju veseli in živim življenje, kot mi je všeč...mi vselej sledi
Dyer zgodbico pripoveduje na spodnji povezavi :
http://www.youtube.com/watch?v=7Xz7edbxACo
Tjaša, če imaš ti kakšne občutke nezaželenosti, nesprejetosti,… me pokliči ti sprostim te občutke, pa boš sama videla in občutila kako to izgleda.
Če hoče še kdo drug občutiti kako to izgleda in deliti z drugimi tukaj na forumu naj me pokliče.
Hvala za to možnost! :prst:
V soboto sem si ogledala tretje nadaljevanje dokumentarca Duh časa. V prvem sklopu dokumentarca, v odlomku Človeška narava, je prikazan vpliv obdobja nosečnosti in pomen dotika za novorojenčka, namreč, možgani še zdaleč niso razviti, prvi vtisi iz okolja, pa tudi prej, med časom v maternici, pomenijo odtis, ki zaznamuje posameznika.
Na kakšen način in v kakšno okolje se rojevajo otroci, kam pridejo in kakšno kulturo "pijejo" z mlekom..to med drugim določa kasnejše posameznike, tako moške kot ženske, kako se bodo odzivali in peljali svoje starševstvo. Kot je ta kultura lahko protimaterinska, nerazumljivo zahtevna do mater in jih stlači v "nižji kakovostni razred" (Urška, verjamem, da bo tu potrebno narediti malo reda malo spremeniti merila kakovosti ), tako je tudi protiočetovska, saj se navadno le zelo ozaveščeni posamezniki zmorejo iztrgati iz splošne družbene klime in svoje očetovstvo zastaviti na drugačnih temeljih. Svoje prioritete pretehtajo, prav tako svoj čas, komu, kdaj in kako...po svojih zmožnostih. Nekateri pa se, kot praviš, Boyana, spremenijo v zdolgočasene tv tipe...Mnogo je takih, ki so nekje vmes, jim uspeva balansirati med obema možnostima. Velik del tega "vodi" kultura, družba, posameznik znotraj danega išče svoj način, ali pa "se sprijazni", da tako pač je...
Prihod posameznika, rojstvo in najzgodnejše življenje vsakega od nas in naših otrok ni zgolj predmet zdravstvene nege žensk ali pediatrije, ampak velika odgovornost moških in žensk, skupna odgovornost za soustvarjanje boljših pogojev življenja in samega prihoda v življenje, čeprav se zdi, da smo ločeni, da obstajata moški svet..in...eh, neke ženske zadeve...
Uspelo mi je naložit slikco. Tofsy in pojoča travica, ki odkriva resnico :srcek:
»Ženska hoče biti dobra mati in bi se rada nesebično razdajala svojim otrokom, tako, da bi jim izkazovala zbrano pozornost, nežno skrb, živahnega duha, da se lahko vsak hip primerno odzove, popolno uravnotežene in okusne obroke, neomejen čas in ljubezen - tako kot piše v vseh knjigah in časopisih. Toda ustvarjalna igra se sprevrže v kup kartonskih škatel po tleh kuhinje, lepljivo testo na tekaču in barvaste prstne odtise na zavesah. Skrbno pripravljeno hrano večji otrok zavrne z glasnim izražanjem gnusa, medtem ko jo dojenček preprosto v velikem loku izpljune. Do poznega popoldneva preprosto ni opravila vsega, kar si je zjutraj zadala za nalogo, nič nima pripravljeno za večerni obrok, dojenček pa je dobil plenični izpuščaj, ker ni imela časa, da bi ga dovolj pogosto previjala. Zato stlači nejevoljnega otroka v voziček in ju odpelje v supermarket, kjer starejši pomaga tako, da nalaga v košaro vse stvari, ki jih ne potrebujejo, medtem, ko mlajši meče izdelke s polic. Na koncu mama udari dojenčka po roki, s čimer si prisluži dolg hladen pogled starejše ženske, ki seveda misli, da svoje otroke redno pretepa. Sovraži to, v kar se je spremenila, zato odhiti domov, medtem, ko oba otroka jokata. Tam vanju spet zbaše nekaj hrane in ju da v banjico, kjer se srečno igrata in se zdita kot oboževanja vredna angelčka. Za trenutek se sprosti, dokler ne ugotovi, da sta iznašla novo igrico, pri kateri kopalno gobo stiskata preko roba banje, tako, da potoki vode tečejo pod linolej. Skloni se, da bi jo z brisačo pobrisala. Pri tem zasliši škripanje vhodnih vrat, si odstre lase z obraza in vtem stopi zakonec, ki veselo reče: »Si imela dober dan, draga«, še hujše: »Sestradan sem. Kaj je za večerjo?« ali najhujše: »Malo me boli glava. V službi sem imel strahoten dan.« S.Kitzinger
Odlomek je iz knjige Me, matere, avtorice Sheile Kitzinger, kjer, med drugim, razkriva protimaterinsko naravo zahodne kulture. Pravi, da je materinstvo in očetovstvo treba "stlačiti" med vse pomembne, trdne plasti socialnega življenja - politiko, ekonomijo, trgovino in industrijo - postati mama pa je drugorazredna dejavnost.
V nasprotju s tradicionalnimi kulturami, kjer je že sama nosečnost posebno, ritualno stanje in ženska z rojstvom otroka pridobi v skupnosti novo spoštovanje, je ženska v zahodni kulturi v trenutku, ko postane mati, obravnavana kot nekaj manj.
Zapiše še: "Njena identiteta se je spremenila v "mater", ves njen ostali del pa - delovne sposobnosti, poklicni cilji, kariera in njeni drugi interesi - pa kot da bi izginil. Ženske, ki jih lahko prepoznamo kot matere, za mnoge moške sploh niso del "pravega" sveta ampak le del omejenega sveta znotraj štirih sten doma...Ženske kot matere niso družbeno pozitivno priznane, čeprav se o njih izgubi mnogo laskavih besed, saj se v industrijski družbi uspeh meri po dosežkih v svetu izven doma in ne po vsem, kar se dogaja med štirimi stenami."
Se zdi, da je tudi protiočetovska, ta naša zahodna kultura...
Do koga je pravzaprav prijazna?
Zoran, hvala za odgovore! Od posameznika je odvisno, kaj sicer prakticira (molitev, reiki..) in sam si torej lahko pomaga, ko uvidi za kaj gre... :prst: Če uvidi in stvari poveže. Tole premikanje po času je potem koristno in možno še za druge spomine in dogodke v otroštvu, v življenju..in se preokvirijo, sprostijo. Zanima me, na kakšen način se lahko občuti sprememba. V odnosih s starši, v stiku z drugimi ljudmi? Zanimajo me konkretne izkušnje po takšem postopku..če bi jih kdo podelil, če ni preveč osebno...
Tema je res zanimiva
Tako mi je žal, da se oktobra nisem mogla udeležiti zanimivega dogodka v Ljubljani, predavanja in pogovora z antropologinjo dr.Robbie Davis-Floyd. Zato pa sem se razveselila članka, na katerega sem naletela te dni. Že naslov razkriva modrost: V naravi stvari je zapisana tudi radost. :srcek:
Intervju je vodila dr. Zalka Drglin.
na povezavi:
http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042411100
Tjaša
Še kak dan pustimo jelko pri miru..in se končno posladkamo še s čokoladnimi okraski! Letos so gor eni zares dobri. Jelka je okrašena v zlato-rdeči barvi in vem, da so dobri, ker smo vse tiste modre iz vrečke pojedli...ker niso pasali gor.
Zoran, če se otroku v času nosečnosti vtisne nesprejetost s strani staršev, kako se kasneje tega osvobodi? (čeprav je, ko se rodi, sprejet in ljubljen) Kako je v primeru, če je zaželjen s strani enega od staršev, s strani drugega pa ne?
Ingrid se sooča s tem kot mama, kako pa je z odraslo osebo, ki s svojimi starši morda malo težje načne to temo..? In v primeru, da starša ne živita več ali pa o tem ne želita govoriti...?
Nezaželjenih otrok (nosečnosti) je bilo v preteklosti precej, mnogo odraslih se najbrž sooča z vzorci, ki izhajajo ravno iz njihove nezaželenosti. 
Ingrid, sporoči, kako ti gre, pa če kaj potrebuješ :srcek:
Tjaša
Lepo pozdravljena, Ingrid! Pisanje je res krasno! :prst:
Proces, ki na svoj način prinese olajšanje - in res je krasno, da si olajšanje začutila že včeraj in prednost je, da imaš to izkušnjo tudi od prej.
Prav pisanje je lahko ena od tehnik, ki pomagajo. Skozi razbremenitev se približaš tistemu občutenju ljubezni, ki si ga omenila. :srcek: Dopustiš, da se prelije do tebe. Gre za ljubezen, ki jo namenjaš sebi in si mama sebi, za tisto obdobje, ko ti nekaj ni šlo.
V procesu odpuščanja se lahko tehnike med sabo dopolnjujejo. Npr.:pisanje - s pisanjem afirmacij po L. Hay: Odpuščam si in se v popolnosti sprejemam. Sprejemam se in se odobravam.
S tehniko EFT, če ti je blizu: Čeprav občutim krivdo v zvezi s...se v popolnosti in globoko sprejemam.
Morda metoda peat: Čeprav nisem uspela...(npr. biti s sinom, kot sem si želela, ohraniti miru v sebi..) popolnoma in v celoti sprejemam sebe, svojo osebnost, in dejstvo, da nisem uspela...(npr. biti s sinom, kot sem si želela, ohraniti miru v sebi..) Glede metode peat je bilo na forumu že nekaj napisanega, prosim, če bi se kdo od poznavalcev oglasil, res sem jo bolj površno predstavila..
Tudi karmična diagnostika, postopek je podrobno, po korakih, opisan v knjigi. Preprost in deluje.
Krivda se izraža skozi delovanje, razmišljanje, reakcije in če jo nosiš dolgo, postane del tebe, tvojih ravnanj. Na koncu se mnogih stvari ne zavedaš, postane navada. Skratka, ko se zalotiš, da kljub novemu razumevanju in trudu ravnaš "po starem", poskušaj biti prizanesljiva, prijazna do sebe. Si na začetku te poti, novi načini pa še niso utečeni.
Hvala, Ingrid, da deliš to izkušnjo z ostalimi :srcek:
Pozdravljena, Ingrid!
Vse dobro v novem letu tudi tebi in tvoji družini! :rose: :rose:
Zame je podzavest nedosegljiva in bo verjetno Zoran pravi naslov za ta vpogled. Meni pa je med branjem tvojega sporočila padel v oči nek začaran krog, kjer nerazrešena situacija (čustvo) iz preteklosti, vedno znova otežuje in onemogoča, da bi lahko izpeljala stvari na način, kot meniš, da je prav in pri tem ohranila svoj notranji mir - s tem pa pravzaprav najbolj pripomogla k spremembi, ki si jo želiš. Veliko energije je potrebno za otročka, stara 4 in 5 let, za vse njune zakaje, za vse pravljice, zgodbice,...če se dotaknem le tistih stvari, ki običajno niso stresne. Vendar je tu še njun zorni kot: ravnanje z njunimi lastnimi občutki, čustvi, toliko vtisov vsak dan... pa preizkušanje svojih meja in meja drugih...ter preizkušanje odzivov in meja staršev...to preizkušanje pa je pravzaprav učenje. Njuno nujno učenje! In tako ga poskušaj razumeti. V stresni situaciji je ravno tvoj odziv (oz. odziv starša) tisti, ki lahko prispeva, da bo njuno učenje (odnosov, ravnanja..) potekalo v smeri, kot si jo želiš. S tem ti nisem ravno olajšala stvari. Verjetno le zapisala to, kar veš in verjetno povzroča dodatno krivdo.
Poglejva občutek krivde, ki si ga izpostavila. "mislim, da sem izgubila tisti čas, ko naj bi se povezala s sinom in ga (še bolj) vzljubila in spet: krivda, slaba vest, samoobtoževanje." Preprost nasvet bi bil, da si poskušaš odpustiti za vse, kar si tedaj verjela, da bi morala biti, pa ti ni uspelo. Mislim predvsem na čas, ko je med tvojo odsotnostjo, zaradi hčerine bolezni, za sina skrbela mama. A odpuščanje samemu sebi je izziv, nekako tega nismo vajeni. V kolikor poznaš določene tehnike, ali načine, s katerimi si pomagaš že sicer v podobnih situacijah, si lahko pomagaš tudi tu. Teh metod je več, izbereš tisto, ki ti je blizu. Napiši, če morda potrebuješ pomoč pri tem. Pomembno pa je, da to narediš in se razbremeniš te krivde ter je ne vnašaš več v sedanjost, v danes. Tako, da bo lahko vsak izziv s sinom le izziv s sinom - dragocena priložnost zanj, da se uči in dragocena priložnost zate, da daš sebi in sinu tisto najboljše. In res je lahko izziv s sinom nekaj, iz česar oba izideta okrepljena, bolj povezana, in ne nekaj, kjer vsakič hkrati poteka obračunavanje s sabo za vsa štiri leta nazaj in za ves čas, ko se je krivda krepila in ostajala nerazrešena.
Zanimivo izkušnjo moram podeliti s tabo: povezovanje s otročkom je možno in mogoče tudi zdaj. Ko narediš spravo s svojo "sposobnostjo/nesposobnostjo", "zmožnostjo/nezmožnostjo" biti dobra mama v preteklosti, ko sta bila dojenčka, ko si odpustiš in začneš sprejemati, da je bila preteklost takšna, kot je bila, skratka, ko zares odpade krivda, se sprosti ta neverjetna nevidna reč v odnosu do same sebe. To začutiš. Najprej se mora zgoditi v tebi. Šele zatem, ko se ves čustveni prostor, ki je bil zapolnjen s tesnobo, obžalovanjem, krivdo..sprazni, se ljubezen lahko izrazi, morda uvidiš, da sta bila s sinom ves čas povezana, ne glede na vajino fizično ločenost in ne glede na vse občutke, ki si jih nehote in iz nemoči vnašala med vaju. Mislim, da se sin odziva na tvoj občutek krivde in te po svoje sili, da v sebi to razrešiš.
Otroci znajo
Tjaša
Vse dobro v letu 2011 tudi z moje strani! :srcek: Lepo praznovanje, pa čim manj petard
Tjaša
Pesem Duše » Sporočila uporabnika tjaša