Zoran
070 788 788
Urška
040 155 929
Vas zanima več?
Pošljite vprašanje

Ustvarjalke in ustvarjalci pripovedujejo... 

Izkušnje, zapisi in video zgodbe udeleženk ter udeležencev Ustvarjalne akademije - Pesem duše® skozi 14 generacij.

Video zgodba Ustvarjalke Nuše

Video zgodba Ustvarjalke Ane


Video zgodba Ustvarjalke Lili


Video zgodba Ustvarjalke Urške



Video zgodba Ustvarjalke Anuše


Video zgodba Ustvarjalke Mateje


Video zgodbe Ustvarjalk Eve, Nevenke, Aine in Nade


Video zgodba Ustvarjalke Klavdije


Video zgodba Ustvarjalke Neže


Video zgodba Ustvarjalke Urške


Video zgodba Ustvarjalke Danijele


Video zgodba - David


Video zgodba Ustvarjalke Nastje

Ustvarjalke in ustvarjalci so zapisali...

Ustvarjalna akademija Pesem duše mi je v dveh letih dala zelo veliko. Moram priznati, da mi je to kar težko opisati z besedami. Pridobila sem lahkotnost in sproščenost življenja, zaupanje vase, predvsem pa zaupanje v življenje in vedenje, da vse, kar se mi v življenju zgodi je darilo. Je prebujanje in učenje na moji poti, zato sem lahko bolj hvaležna, ljubeča, zaupljiva in sproščena. Naučila sem se povezati s sabo in prevzeti odgovornost za svoje življenje. Postavila sem si nove cilje in smernice, ter pravila, po katerih živim, pa četudi kdaj skrenem s poti ali padem, imam orodja, znanja, predvsem pa zavedanja, da se z vsakim padcem, z vsako težavo učim, da sem lekcijo dobila z razlogom in da z vsakim izzivom dobim novo priložnost za rast. Ob tem sem tako od Zorana, kot od sošolcev dobila ogromno podpore in spoznanje, da v življenju nisem sama, da se vedno ob pravem času najde pravi učitelj in prijatelj, ki mi bo pomagal in stal ob strani, zato lažje opuščam svoje strahove in skrbi. Ob študiju sem ozavestila tudi, da sem vredna, da si zaslužim in da sem delček univerzuma in kot taka povezana z neverjetno, vsemogočno silo, ki me vodi in mi pomaga, če si le dovolim, verjamem in grem v akcijo.
Postala sem bolj samozavestna, umirjena, tolerantna do vseh okoli sebe.
Ne obsojam, sprejemam in se učim.
Ne kritiziram, pomagam kjer lahko, če en pustim in se ne vpletam.
Ne obupujem, pogledam kaj lahko naredim in grem v akcijo.
Hvaležna sem za vsak novi dan, ponovno čutim strast, veselje in radost.
Z vsako lekcijo, ki jo na akademiji dobim rušim stare oklepe, premagujem ovire, čistim nekoristna negativna prepričanja, opuščam omejujoča prepričanja, odpiram nova vrata in si želim še več znanja, spoznanj, orodij... s pomočjo katerih rastem in postajam boljši človek. Veselim se novih lekcij in komaj čakam, da se začne 3. letnik.
Marjanca

Za akademijo Pesem duše sem izvedela preko prijateljice- terapevtke. Terapije, ki jih je izvajala meni, so  se pričele spontano, zaradi "firbca", saj sem že prej delala na sebi, raziskovala in vedela, da kaj novega ne more škodit. Nasprotno lahko le pripomorejo k dodatnem" čiščenju podstrešja" delu na sebi, odpravljanju neznanih občutkov, stanj in počutji. 
Terapevtka je ugotovila, videla in spoznala takrat meni nepojmljive stvari, dejstva, za katere nihče  vedel, nekatere tudi sama ne :). Torej mi je bilo jasno, da zadeva deluje!! Tako sem si zaželela tudi sama naučiti različnih tehnik za odkrivanje in spoznavanje samega sebe, podzavesti in stanj, ki so bila včasih nerazložljiva in si s tem nudit pomoč. Pomoč najprej sebi kasneje pa lahko tudi drugim.
Začelo se je zanimivo potovanje in spoznavanje duhovnega sveta in sveta energij ter spoznavanje samega sebe. Lagala bi če bi rekla, da je bilo vedno prijetno zabavno in lahkotno. Nasprotno, včasih je bilo težko, žalostno in mučno, vendar me to nikoli ni niti za trenutek ustavilo,. Uspeh in počutje, spoznanja in rezultati, ki so sledili so bili več kot "plačilo" za ves trud. 
Veliko je pomenila super dobra skupina skupaj s super učiteljem, ki je pripomogla k še tako težkim trenutkom in spoznanjem. Resnično hvaležna za vse narejeno do sedaj in za vse kar sem se naučila in lahko redno dnevno uporabljam v vsakdanjem življenju, pa če tudi ne vsakič popolnoma uspešno. 
Z enim stavkom lahko morda izpostavim največje odkritje, da se vse začne in konča pri sebi in vse izhaja iz nas samih. Zato le z delom na sebi lahko spreminjamo vse.
Delo na sebi se nikoli ne konča, vendar pa je z vsakim znanjem in vsako nadaljnjo prakso lažje hitrejše in  bolj učinkovito. Vedno znova odkrivaš nove globlje stvari o sebi in delovanju vsega kar je. 
Hvala akademiji ekipi in učitelju. 
Andreja H.

Udeležba na akademiji (2 leti) je zame izjemno navdihujoča in bogata izkušnja, še posebej ker sem jo delila s svojo družino, saj je bil to en vikend na mesec, ko smo skupaj preživeli čas in s prisotnostjo ter delom poskrbeli za energijsko potovanje dveh oziroma več generacij. Všeč mi je bilo kako smo se temeljito lotili vsakega področja in pridobili strokovno znanje ter praktične izkušnje.
Že zelo hitro sem začutila blagodejne učinke na fizičnem, čustvenem in duhovnem nivoju. Prav tako sem se naučila, kako uporabiti določene tehnike za uravnoteženje in zdravljenje sebe ter drugih. Največ sem naredila na sebi v obdobju uporabe Theta healinga, saj sem se naučila, kako stanje uma pripraviti do tega, da doseže spreminjanje prepričanj in oblikovanje pozitivnih vzorcev v mojem življenju. Številne vaje so mi omogočile raziskovanje lastne zavesti in odstranjevanje globoko zakoreninjenih blokad. Občutki svobode in osvoboditve so bili neverjetni.
Skozi uporabo regresije smo se s sošolci podali na potovanje v preteklost, kjer smo odkrivali korenine svojih težav in se soočili s preteklimi izkušnjami. Ta proces je bil zelo čustven, vendar izjemno osvobajajoč. Vseskozi sem uporabljala reiki, ki me še danes spremlja na dnevni ravni.
Celoten program izobraževanja mi je prinesel neprecenljivo znanje, izkušnje in notranjo rast, saj sem doživela tudi neverjetno osebno transformacijo. Sedaj se počutim bolj uravnoteženo, samozavestno in zmožno premagovati življenjske izzive. Zavedanje, kako energija vpliva na naše življenje in odnose, mi je omogočilo, da bolj ljubeče ravnam s seboj in drugimi. Vse izkušnje in znanje bom z veseljem delila z drugimi, ki iščejo podobno pot osebnostne rasti. 
Hvala Zoran za vsak košček znanja, za prepotovano pot do moje osebne rasti in podporo, ki je bila vseskozi zelo močno prisotna. Sedaj me čaka najbrž eno izmed najlepših a polno izzivov obdobje v življenju (prihod prvega novega družinskega člana), na katerega se počutim zelo a hkrati čisto nič pripravljena. S polnim srcem ljubezni, miru in veselja živim življenje, katerega sem si izbrala in se v njem počutim zmagovalno, ljubljeno ter hvaležno.
Lep pozdrav
Lori

2 leti sem se "borila" s sabo in z občutki, če bi se sploh prijavila na akademijo, če zmorem, če je to sploh za mene ipd. 2 leti sem brala o akademiji, se igrala z mislijo, da se prijavim, dokler ideja ni dozorela in sem se dejansko prijavila. To je bila ena izmed najboljših odločitev katere sem sprejela.
1. letnik je bil čudovit in naporen hkrati. Odkrila sem ogromno podzavestnih prepričanj, spustila ogromno bolečine (katero sem leta "uspešno" potiskala in ignorirala), odkrila tehnike kako sama sebi lahko pomagam - namreč to je bil eden izmed glavnih razlogov moje prijave na akademijo, da se naučim tehnike, da ko pride do neravnovesja v mojem življenju, da se znam vrniti nazaj k sebi, v balans.
Zoran in Urška živita vse kaj učita in oba imata sposobnost prenesti znanje. Naučila sem se, da je bistveno poslušat sebe in zaupat sebi, biti voden in takrat je oz. bo življenje lažje. Čeprav sedaj, po končanem drugem letniku akademije to izgleda dokaj lahko, pot do tega je bila prepletena z dvomi vase, z vprašanji: a mi je res to treba? Kdaj bo manj bolelo? A ni že dovolj? Sem res na pravi poti? ipd. 
Zoran odgovori na vsako vprašanje na način, da sam v sebi najdeš odgovor in te cel čas usmerja na poti rasta in razvoja. Hkrati pa poda znanje in tehnike na zelo praktičen in razumljiv način. Je učitelj v pravem smislu te besede.
Po 2. letniku končane akademije sem prejela znanja za delo na sami sebi in za delo s strankami. Nekatere metode sem se naučila, ampak mi niso zavibrirale in jih ne uporabljam več. 80% ostalega pa kombiniram na svoj način v vsakdanjem delu. Izjemno je, ko točno znaš prepoznat razlog, zakaj ti se točno določena stvar dogaja in ponavlja (v odnosih, službi, primarni družini), še boljše je pa ko poznaš načine kako sam sebi pri tem pomagat.
Na akademiji sem spoznala izjemne ljudi s katerimi smo se povezali na čist poseben način, katerim se z veseljem prepustim pri samih terapijah in jih z veseljem priporočam drugim. Ena prijateljstva pa mi se zdi, da bodo ostala za celo življenje.
Največje spremembe opazim na sami sebi: imam več samozavesti, najdla sem svoj notranji mir, na poti sem da vzljubim sebe in svoje telo, da sprejmem sebe kot žensko, odnosi v družini so se izboljšali, v službi so čisto drugačne energije kot pred akademijo, pa še marsikaj drugega ;)
Ne glede na to, če želiš "samo" delat na sebi, odpravit travme, podzavestne vzorce, naučit se nove tehnike, odkrit svoje dušno poslanstvo, ali zamenjat poklic in postat terapevt, Zoran in Urška ter Akademija Pesem duše bosta vedno znova moja izbira za pridobitev in obnovo znanja.
Lep pozdrav,
Iva
 
Pred leti sem povabila najboljšo prijateljico na izlet. Pa je rekla: » Joj, oprosti, resmi je žal, a takrat imam Akademijo.« Da bo jasno, to ne bi bilo kar nekaj – tja pa spet nazaj. Mislila sem na potepanje z veliko začetnico. S »tanobl« hrano! To je do sedaj vedno vžgalo. Pa ni. Seveda nisem razumela: »Namesto, da bi se lotila svojih težav, pa sanja in hodi na neke meditacije. Reiki! Polaganje rok! Bog, pomagi!« Vsa tri leta je bila za en vikend na mesec nedostopna. Moje življenje je bilo v tistem času sicer stresno, a nekako obvladljivo. Vsaj tako sem si mislila. Za bolečine v hrbtu sem našla jogo, za rastočo družino, gradnjo hiše, službo, glasbo, starš e, sorodnike … organizacijo urnika v svoji beležki. Prosti čas? Prostega časa sem se odvadila. In postala, presitna, preglasna, preutrujena, prezahtevna, prepametna. Seveda ni moglo trajati … Prijateljica me je opazovala, tu in tam želela usmeriti, a kaj, ko mene se ne usmerja. Moja duša je buldožer. Težave v družini, predvsem pri vzgoji in v partnerskem odnosu, so bile moja stena. Zaletela sem se. Nikoli si nisem mislila, da bo ta stena moja rešitev. Prebrala sem le dve knjigi. Poiskala posnetke na spletu. Končno sem prisluhnila prijateljici. Sprva z enim, nato z obema ušesoma. Kaj ušesa, požirala sem njene besede. Potem pa me je povabila na Zoranovo delavnico o odnosih. Seveda me je navdušila. Tako preproste besede, pa tako močne. Odmevajo do neba! Pravzaprav, do srca. Deset mesecev kasneje sem izpolnila prijavnico. Moj notranji glas je postal preglasen, živčen, preveč radoveden. Programa prvega letnika nisem niti razumela, pa tudi potrudila se nisem, da bi ga. Bom že videla, ko bom tam. Ko je Zoran potrdil mojo prijavo in rekel, da je čas, sem povedala prijateljici, da sem se prijavila. »Ja seveda si se. Ni bilo dvoma, da se ne bi. Tvoj čas je.« Brez dvoma sem tudi popolnoma prepričana, da sem na Ustvarjalno akademijo naletela v PRAVEM trenutku. Ne naletela, to je preprosto bil moj naslednji korak v življenju. Sploh se nisem živcirala, kaj pa če ne bom znala, če meni to ne bo šlo. Vsi sošolci že leta živijo s tem, kako bom jaz? Prav zares, preprosto, bil je čas. Vse je šlo, ne le šlo, iskrilo se je. Brez dvoma, je bila to moja najpomembnejša in najboljša odločitev v življenju. Zakaj? Za vse tiste, ki ste, kot sem bila jaz, berete program in vam ni čisto nič jasno. Res sem se vse to naučila. Reiki, Theta, manifestacije, zakoni, karmična diagnostika, razna čiščenja, blagoslove, regresije, progresije … bla, bla, bla … In seveda sem blazno ponosna, čeravno še vedno malce v dvomih (Ja, Zoran, še me čaka kakšna lekcija), da vse to znam. Največje spoznanje in znanje, ki sem ga usvojila, je ta preprostost. Preprostost ljubezni. Čuti, glej, poslušaj, sprejemaj, dajaj, dihaj zeleno, roza – ljubezen. Najprej do sebe in nato vseh okoli sebe. Spoznala sem samo sebe, svojo dušo, naloge in življenjski namen. Začela sem čistiti vse staro, nepotrebno, negativno in nalagati … ljubezen.  Zorni kot »videnja« življenja se mi je spremenil. Ko sedaj naletim na oviro, bolečino, se preprosto vprašam, kaj me uči? Kaj rabim spoznati, predelat, spustiti? Po dveh letih, je moja sprememba – sprememba osebnosti, vedenja, čutenja, sprejemanja sveta …, neverjetno opazna. Predvsem v družini, krogu prijateljev, sodelavcev … In posredno se spreminja tudi moja okolica. Pa sem šele na začetku.  Poleg vsega tega, pa že to je ogromno, sem spoznala neverjetne ljudi. Dobila sem podporno skupino. Ljudi, ki me razumejo, brez, da na široko razlagam. Predvsem pa mi nastavijo ogledalo, vidijo skozi moje nakladanje in jamranje ter preprosto rečejo: »Saj veš, v čem je v resnici problem, ne?«, ker včasih pač sam ne vidiš ven iz dre... Sedaj razumem … en vikend na mesec sem samo jaz in Akademija. Vse drugo lahko, preprosto, počaka.
Vesna Kotnik
 
Že 20 let nazaj sem pričela z delom na sebi, pred 9 leti sem se spoprijateljila s kraniosakralno terapijo, ko sem zaključila rezultate in že začela pomagati drugim pri raznovrstnih izzivih, kar me je polnilo in vseskozi vračalo v hvaležnosti. Pred akademijo sem se glede enih izzivov zelo zatikala in dolgo ostala v nekem obupu. Dve leti akademije so mi prinesle mnogo osebnih sprememb, spoznala sem prijeten krog novih ljudi, z enimi smo se tudi bolj zbližali in si večkrat nudimo podporo, imaš ob sebi istomisleče ljudi s katerimi lahko deliš vse kar ti sam si. Vse tehnike iz akademije so se lepo sidrale v meni, se prepletale in letošnje leto je pri meni vse to znanje obrodilo sadove. Sem v mnogo višji vibraciji večino časa, če imam kakšen izziv, se dosti hitreje poberem ali pa točno vem na koga se lahko obrnem za pomoč. Predvsem kar pa mi je najpomembnejše, da sem znanja kraniosakralne terapije združila z znanji iz akademije in delam en tak miks terapije, ki prinaša NORE in FASCINANTNE rezultate, hipna zdravljenja in hipne spremembe. Navdušena sem tako jaz kakor tudi moje stranke. Več o rezultatih mojih terapij na FB strani Pot srca z Mojco. S pomočjo akademije sem dobila tudi mnogo večje zaupanje vase in ogromno spodbude, da sledim sebi in svoji duši: Po zaključku drugega letnika akademije sem se odločila, da dam odpoved po 22 letih v službi za nedoločen čas in stopim na svojo pot, navkljub zavedanju, da marsikdo od mojih bližnjih ne bo navdušen nad mojo odločitvijo, ker imam v službi dobro plačo in varnost. Želim si dati priložnost, da se navkljub velikim strahovom, ki prihajajo iz mene kot tudi od moje okolice, da se premaknem iz svoje cone udobja, naredim korak, ki si ga še lansko leto nisem predstavljala, da si ga bom upala in grem s hvaležnostjo naprej, da pomagam še večjemu številu oseb.
Hvala Zoran.
lp, Mojca Dim

Na Akademijo sem se prijavila zato, ker sem želela spoznati in zaživeti svoje življenjsko poslanstvo. Nisem videla smisla v delu, ki sem ga opravljala. Tudi v odnosih nisem prišla do izraza. Vedno sem se strinjala z vsemi, nisem imela poguma izraziti svojega mnenja. 
Sedaj po dveh letih izobraževanja nisem samo odkrila poslanstva, ampak sem dobila veliko več. Naučila sem se obvladovati svoje življenje, izgraditi pozitivno samopodobo, pridobila orodja, znanje ter modrost za reševanje situacij v življenju. Največ, kar sem pridobila, je pa spoznanje, da ni problemov, ampak so samo izzivi. In da sem vsakemu izzivu lahko kos, samo pogledati je potrebno z božanske perspektive, od koder je razgled na celotno življenje, kot tudi na prejšnja in prihodnja življenja. Kjer se vse sestavi in dobi smisel.
Ivana

Pred dvemi leti sem prišla na Ustvarjalno akademijo zlomljena in v iskanju (nove) sebe in kaj sploh v življenju … Življenje se mi je sesulo po tem, ko sem šla s partnerjem po osmih letih zelo lepe zveze narazen (tudi razhod je bil lep in z obojestranskim soglasjem ter razumevanjem, da nisva več za skupaj oziroma da se imava preveč rada, da bi drug drugega omejevala, ker sva si preveč različna v načinu življenja). Če zdaj pogledam za nazaj, ne glede na to, kako zelo težko je bilo (in čez koliko obupa in brezupa in občutkov krivde sem šla), je to sedaj samo eno lepo poglavje v mojem življenju, iz katerega rastem in se razvijam naprej. Takrat sem delala v službi še kot natakarica, v kateri sem sicer zelo uživala – do najinega razhoda. Potem se mi je življenje obrnilo na glavo. Nisem več videla in čutila sreče v sebi, nisem več uživala v službi (sedaj imam službo, ki sem jo s pomočjo Zoranovih nasvetov priklicala v svoje 'naročje' in v njej čutim svojo izpopolnjenost – delo z otroki<3), v vsakdanjih stvareh … na srečo je v moje življenje prišel moški (ravno ko sem začela odkrivati meditacijo in to ni naključje:), ki je sedaj moj partner in čudovit človek, a do tega odnosa in tega, kar sem sedaj, je bila dolga pot… in brez Ustvarjalne akademije ne bi bila tu in taka, kot sem.
Glavna razlika, ki je brez Ustvarjalne akademije ne bi bilo, je ta, da sem v situacijah, ki se mi dogajajo/zgodijo, veliko bolj pomirjena in jih sprejmem kot del življenja. Zaupam v dobro vsega in vem, da vse izhaja iz mene. Torej če hočem spremembo v
življenju ali če se mi dogaja nekaj »slabega« (nič ni slabo v resnici, so le lekcije in izzivi, spoznanja), vem, da je na meni, da nekaj naredim. In to ne z mučenjem, ampak s pomočjo meditiranja (povezave z Zemljo in Božanskim) ter z zaupanjem v to, da se bo vse zgodilo, kot je v najvišje dobro. Ter z vero vase. Vem in zaupam, da bo za vse poskrbljeno. Tako kot v gostilni oddam svoje naročilo in vem, da bo ta hrana prišla, pa vmes ne kontroliram, kdaj in kako točno se pripravlja, ampak pride.
In enako je z naročanjem Vesolju ali kakršenkoli izraz komu ustreza. Pošljem naročilo… in pride. Mogoče ne takoj, mogoče ne točno tako, kot sem si zamislila (lekcije o spuščanju kontrole), ampak pride. In še vsaka stvar, res vsaka, ki sem jo skozi naučeno naročila, sem jo dobila. V lepšem, kot bi si sploh lahko predstavljala.
Težava je le, ker dvomimo in pozabimo, da to obstaja. Zato vsem – obstaja. In s pomočjo Ustvarjalne akademije pridobiš orodja in predvsem zaupanje vase, skozi izkušnje, z delom na sebi in z drugimi v skupini, kako čudovit svet obstaja in kako si ga v resnici kreiramo sami. Še en zares lep del te akademije so ljudje, ki jih tukaj spoznaš in z njimi deliš in odkrivaš svoje in njihove – lepe duše – in kako zelo se povežeš, ker deluješ s srcem. Eni lepših trenutkov, ki sem jih doživela, so bili na letošnjem zaključnem (2. letnik) ustvarjanju na Debelem Rtiču: toliko novih spoznanj (o sebi, o drugih), toliko preskokov, toliko ljubezni in iskrenosti… da sem iz žalostne in zbegane Urške ob prihodu odšla prerojena, srečna in napolnjena s toplino v srcu – še sedaj, ko se na to spomnim, nosim v sebi to toplino, mir, ljubezen, hvaležnost.
Res je težko opisati te stvari, privoščila bi vsakemu posamezniku, da to doživi. Pa tudi lanskoletna šamanska delavnica na Rogli je bila nekaj posebnega (stik z živaljo moči, vau, kakšen fantastičen občutek). Pa vsak trenutek vmes. :))
Skratka (kar pri meni ni nikoli – na kratko:)), to ljubezen, ki jo čutim v sebi, predajam naprej vsem in za lepši svet vseh.
Hvala, Ustvarjalna akademija, hvala Zoranu in Urški za vsa čudovita znanja ter hvala mojim dragim soustvarjalcem, brez vseh vas ne bi bilo pomembnega dela mene.
Iz srca,
Urška Voglar
P.s.: Se že veselim 3. letnika! :)

Po tretjem letniku Akademije postanejo besede redkejše, razlage vse manj pomembne, navdušenje vse bolj čuteče, ki se tiho naseljuje v vsako celico, molekulo tvojega telesa. Enostavno veš, kdaj si v povezavi, osrediščen, čutiš energijo, ki teče skozi tebe, si hvaležen za vsa orodja, ki jih lahko v trenutku uporabiš, za vsa sporočila kreatorja, za vodstvo vodnikov, angelov, odprto srce.
Tako je, kot, da si se prebudil iz dolgega spanja in hodiš z zavedanjem po svetu, vstopaš v odnose..
Čutiš hvaležnost za ljudi, ki so s tabo vstopili preko Akademije v tvoje življenje, hvaležnost učiteljema Zoranu in Urški, hvaležnost, da si se lahko vrnil domov.
In nenadoma se zaveš, kako bi lahko bilo bivanje na tem planetu enostavno, če bi delovali skozi srce ljubezni, v povezavi s središčem vesolja, skozi ljubezen srca v središče zemlje.
Potem prenehaš razlagati kaj je to Akademija Pesem Duše in le deluješ in se smejiš v sebi, v tisti topli ponižnosti in hvaležnosti, da lahko tudi samo si.
Breda
 
Delo na akademiji mi je dalo neko novo vrednost, globlji pogled vase. Prenehala sem kriviti druge za vse svoje težave (starše, sorodnike, partnerja, okolje, sodelavce…). Enostavno začneš izhajati iz sebe z zavedanjem, da je vsak odgovoren zase, za svoje besede, dejanja, življenje… da ima vse nek vzrok in te vzroke skozi različne postopke dela na sebi tudi najdeš in razrešiš. Hkrati sem z delom na sebi postala veliko bolj neobčutljiva za druge probleme. Sem sočutna do njih in jih tudi razumem in tudi posameznika, ki se vrti v krogu svojih težav razumem, a sama se več ne vpletam v druge zgodbe in ne iščem načinov, kako bi postala njihova rešiteljica. In ja, še skoz me odnese v moj »sanjski svet« ampak zdaj se mi zdi to čisto normalno in sprejemljivo. In nenazadnje si na akademiji v družbi podobno mislečih ljudi, s katerimi se lahko odkrito in z zaupanjem pogovoriš… Skratka, dela na sebi nikoli ne zmanjka, vsak dan posebej odkrivam duhovnost in njene razsežnosti in bom to z veseljem še naprej nadaljevala na akademiji »Pesem duše«.
Mateja

Udeležba na akademiji je res ena izmed najboljših in najpomembnejših odločitev v mojem življenju in sem res hvaležna, da sta se najini poti prekrižali :) 
Tjaša

Čutite, da je Ustvarjalna akademija prava pot za vas?

Pišite nam in strokovni vodja Zoran Zavor vam bo odgovoril na vsa vaša vprašanja glede akademije.

ZANIMA ME

Živjo Urška in Zoran, v zadnjih nekaj dneh sem kar nekajkrat pomislila na vaju in moram vama povedati, da sem v teh "čudnih" časih prav vesela, da sem se udeleževala srečanj na Akademiji, saj sicer ne vem kako bi s svojim značajem in podedovanimi vzorci, ki sem jih v naši šoli dobro obrusila, zmogla preživeti tole obdobje. Tako pa sem se naučila zaupati univerzumu, da je vse tako kot mora biti. Vajin trud in delo, ki sta ga vložila v predavanja in naša srečanja je obrodilo sadove. Upam, da se kmalu spet kaj srečamo. V živo seveda. Zahvaljujem se vama in vam vsem trem želim vse dobro in lepo.
Lorena

Akademija mi je omogočila očistiti mnogo prepričanj, ovir in vedenj, ki sem jih dobila v zgodnjem otroštvu in bližnji okolici. Poleg tega tudi omejitve, ki sem jih s sabo prinesla na ta svet iz prejšnjih življenj. 
Omogočila mi je vzpostaviti povezavo z božanskim, predvsem s svojimi vodniki. Predelati strah pred njimi. Z vsem tem delom na sebi, sem spoznala pravo jaz. In ta jaz mi je zelo všeč. To bitje polno moči, poguma, odločnosti, samozavesti ... Bitje, ki je polno ljubezni, ko je v svoji povezavi (božansko-zemeljsko). Brez tega več ne gre. Kadar nisem v povezavi se počutim izgubljena ovca v množici. 
Hvaležna sem, da znam uporabiti pridobljena znanja.
 Ugotovila sem, da je delo na sebi konstantno. Vedno lupimo čebulo. Včasih jokam, včasih se smejem, včasih sem "pametna", včasih jezna kako bi to čebulo lupila ...
Vendar še vedno najdem način, kako si povrniti moči in najti spet sebe/ohraniti svojo povezavo. Hvaležna sem, da znam pogledati na dogodke/situacije z druge perspektive. 
Hvala Zoran in Urška da me/nas vodita/usmerjata na duhovni poti in nam dajeta krila, da letimo višje in višje, predvsem pa svobodno. SVOBODA ta neprecenljiv občutek.
Mateja R.

Ne morem reči da sem sedaj po končanem 3.l drugi človek. Rečem pa lahko da sem bližje sebi, bolj svoj, bolj živim svojo pravo naravo. Tudi bolj pošten do sebe vsekakor bolj zadovoljen. Zelo sem hvaležen za vse naučeno, za vsa
spoznanja, za vso znanje ki sta ga delila z nami.  
Matej

»Pesem duše« - kako lepo zveni ta beseda , ki pomeni nekaj  vznemirljivega, željo po razumevanju, spoznavanju sebe, pomen in namera tebe, kaj si v življenju želiš, da sploh spoznaš, zakaj si na tem svetu.
Z prijavo na Akademijo bi želel omeniti glavne poudarke moje prisotnosti dveh let na Akademiji.
Ravno danes, ko to pišem, mineva 44 let od moje srčne operacije, ko se je verjetno moje življenje obrnilo v nov krog, v novo obdobje razumevanja bivanja na tem svetu. Že takrat sem to razumel, seveda nezavedno, da se je nekaj zgodilo, nekaj zelo prelomnega in da je potrebno na to življenje začeti gledati drugače. Pomemben korak je bil, da se mi je moj pesimističen pogled na moje stanje pred operacijo spremenil v neskončno voljo do življenja, do dokazovanja, da to lahko prebrodim, kljub vsem dodatnim zapletom, ki so se mi dogajali v fazi bolezni. Hotel sem iz sebe narediti zmagovalca in kot bivšemu športniku, da predaja ni možna, mi je uspelo najti novo pot, ki me bo vodila in me pripeljala do stanja, ko spoznaš, da je lepo živeti. Dano mi je bilo, da me moje misli in močna intuicija spremljajo na tej poti.
Da se je ta pot nadaljevala in se seveda potrdila z vpisom na Akademijo, jo sedaj jemljem, kot nekaj samoumevnega, tako preprosto sem jemal vso to učenje, kot da ponavljam nekaj, kar mi je bilo nekoč že predstavljeno, samo nisem bil prepričan, če je pravilno. Veliko občutkov, misli in dojemanja le teh, me je zelo prepričalo v spoznanju, kako se je moja duša odločila, da spoznam te lekcije in da se mi odpira še večja osebna rast, ki me  bo bogatila še naprej, da se še z večjim veseljem poglabljam v v svojo notranjost in delujem v najvišje dobro. Kako miren sem postal, dokazujejo moja razmišljanja, kje sem se spremenil glede pogleda na vse občutke, misli, prepričanj, odnosov do drugih, sprejemanje preteklosti, svojih staršev in predvsem sebe, svojih strahov, jeze, skrbi, dogajanj…
CILJ sem dosegel predvsem v tem, da se zelo , zelo zavedam, da se je treba prepustiti temu toku, dogodkom, ki se ne zgodijo brez razloga, da jih je potrebno pravilno analizirati, se zavedati, da ti je to dano v razmislek in nova spoznanja…
Vse je na tebi. Spoznanje pa je največje to, da imam po Akademiji v rokah močno krmilo in da vem, da bom z vsem pridobljenim znanjem uspel s svojo ekipo krmariti skozi vse ovire in da se bom znal izogniti tudi nevarnim čerem na svoji nadaljnji poti življenja. Z ljubeznijo v najvišje in najboljše dobro nam bo vsem sigurno uspelo. To že imamo.
Drugače pa sem čisto v redu, se vama res iskreno zahvaljujem za ta spoznanja. Pozdrav tudi vsem mojim »zagnanim« sošolcem, s katerimi smo tako lepo preživeli ti dve leti.
Vse dobro vam želim.
Marko

Vse se je začelo pred leti, ko sem se po eni od težjih življenjskih preizkušenj odločila, da moram naprej. Da ni nič narobe, če si vzamem čas zase in prisluhnem temu svojemu srcu, ga ponovno odprem. Že prej sem vse počela iz srca, bilo je moje glavno vodilo. In obstajal je čas pred, med in po Akademiji.
Tisto pomlad pred dvemi leti sem šla na tečaj Reikija. Ugotovila sem, da že celo svoje življenje čutim to prisotnost nečesa večjega od nas, svetlobe, energije, neskončnosti ... takrat je zadeva dobila svoje ime, Na tem tečaju sem izvedela za Akademijo. Jeseni se je vse začelo odvijati s svetlobno hitrostjo. Znašla sem se v skupini istomislečih ljudi, katerim se je dogajalo podobno kot meni. In o tem smo se lahko pogovarjali. Akademija je bila tisto pravo, varnost in zaupanje. Tu sem spregovorila. Vmes je bila zanimiva meditacija na kateri sem osvojila novo veščino. Naučila sem se kričati, kar je bilo za mene nepojmljivo. Tudi na drugih področjih življenja so se začele dogajati spremembe. Jaz pa sem komaj dočakala vsak modul in nova znanja, orodja s katerimi sem pomagala sebi in mojim bližnjim.  Hmm ... vse te vloge, ki jih igramo v življenju: sorojenec, starš, zakonec, prijatelj, partner, sodelavec ... kaj pa tisto bitje znotraj nas, Duša, ki tudi potrebuje hrano. Ves čas Akademije je bilo zaznavati nenehno veselje, navdušenje, lesk v očeh vseh prisotnih. Predvsem pa neizmerna hvaležnost za vsa nova prijateljstva, spoznanja, pomoč v trenutkih, ki smo jo nudili drug drugemu. Preprosto trenutki, ko ti duša zaigra
in prekrasen zaključek drugega letnika, ki je samo potrdil, da je bila Akademija prava izbira. Hvala.
Mira

Pred akademijo sem bila Marija, ki se ni razumela, nisem imela zaupanja vase, rešitve sem pričakovala od drugih, ...Nisem vedela, da so vsi odgovori v meni, da jih je samo poiskati  treba...Od delavnice sem pričakovala, da se bolje spoznam in potem tudi,da bolje razumem ljudi okrog sebe. To sem tudi dobila in še mnogo več kot sem pričakovala. Spremenilo se je moje razmišljanje, pogled na življenje,odzivam se drugače,več se smejem [😀] , dosti stvari je postalo bolj enostavnih. V teh dveh letih se je že veliko spremenilo in sedaj se  lahko samo veselim novim preizkušnjam, ker ni strahu pred njimi, saj je vse samo učenje v tem življenju. Ja, skoraj sem pozabila napisat, da si sedaj upam povedat na glas svoje mnenje. Hvala za ta uspeh sošolcem, Zoranu in Urški!
Veselim se nadaljevanja, zelo.
Marija

Ko pomislim na Ustvarjalno akademijo Pesem duše, čutim neizmerno hvaležnost za vse naučeno in doživeto ter močno povezanost z našo skupino, s sošolci in sošolkami, s katerimi smo skupaj premagovali tudi najtežje ovire, in se skupaj veselili ob vseh naših prebojih in življenjskih spremembah.
Kako in zakaj sem sploh prišla na Akademijo? Vse se je začelo z rojstvom mojega drugega otroka, moje Nike oz. na nezavedni ravni najbrž že prej. Namesto, da bi me preplavljala pozitivna čustva, sem psihično tonila navzdol. Prijateljica, ki sem jo spoznala v porodnišnici (naključje, ki seveda to ni) mi je priporočila terapevtko in tako sem se prvič seznanila s svetom energij. Začela sem ga tudi sama raziskovati, od nekod se je kmalu pojavila močna želja po reikiju, s katerim so se mi odprle nove dimenzije, in nato še notranji klic po še več znanja, predvsem pa po temeljiti spremembi v svojem življenju. Navadno sem se odločala na podlagi mnenj drugih, pri katerih sem stalno iskala potrditve, na Akademijo pa sem prišla sama, brez podpore bližnjih. Klic moje duše je bil res močan.
V prvi letnik sem prišla s težko "prtljago" strahov in vzorcev, ki sem se jih še kar nekaj časa oklepala. Pogosto me je na modulih bolela glava, saj se je um na vso moč trudil razumeti tisto, kar v celoti lahko razume le srce, in popredalčkati naučeno. Z uporabo znanja, ki ga Zoran in Urška predajata na zelo zanimiv, prijeten in praktičen način, sem sčasoma iz modula v modul odstirala s sebe nepotrebne plasti in se začela čutiti. Kar ni bilo moje in ni bilo več v moje najvišje dobro, je začelo odhajati iz mojega življenja. Že po prvem letniku sem se počutila prerojeno, svobodno, a pred še večjim izzivom - v popolnosti sprejeti sebe, na vseh ravneh, in v najvišje dobro za vse začeti uporabljati svojo notranjo moč, svojo kreativnost. Začela sem spet pisati in čutiti, kaj lahko jaz svetu dam. Končno sem upala to tudi pokazati. Prek tega in s pomočjo skupine, Zorana in Urške, so se začele dogajati spremembe v dojemanju in čutenju sebe.
In potem še en korak - tretji letnik. Um se je upiral, a ponovno je bila duša močnejša. Zdaj vem, zakaj. Šele v tretjem letniku sem si dovolila spustiti iz sebe čustva, ki sem jih že od otroštva stiskala v sebi kot najljubšo igračko in jih tesno držala pod kontrolo, na žalost s samodestrukcijo. A prav slednje je moj blagoslov, katerega sadovi še prihajajo. Šele v tretjem letniku sem v sebi sprožila proces, ki še traja in s katerim košček za koščkom rušim zid, ki sem ga sama postavila.
Skratka, za mano so tri najbolj transformativna, prebojna, čustveno naporna, a čudovita in nepozabna leta mojega življenja. Hvaležna sem sebi, da sem slišala svoj notranji glas, svojo dušo, ki me je pravi trenutek prestavila na zame pravo pot.
Sošolke in sošolci, moji dragi soUstvarjalci, neskončna hvala za prav vsak trenutek, ki smo gafizično in tudi nefizično preživeli skupaj, za sprejemanje, razumevanje, poslušanje, za podporo in pomoč, tudi izven Akademije, za našo povezanost in prijateljstvo, za solze in smeh, za vse doživeto. HVALA ZA VSE!
Zoran in Urška, te hvaležnosti se ne da popolnoma ubesediti… Hvala vama za vse znanje, ki ga tako srčno in skrbno predajata ljudem. Hvala vama za zaupanje, da to znanje zmoremo uporabljati zase in za druge, v najvišje dobro za vse. Hvala vama za vso podporo, za vse nasvete, za sprejemanje vsakega takšnega kot je, z veliko mero ljubezni in razumevanja. Hvala vama, ker verjameta v nas. Ker verjameta vame. Hvala vama, da sta tudi vidva z nami včasih delila svoje zgodbe in nam zaupala. Hvala vama za nepozabna tri leta. Hvala vama za vse, kar delata. Hvala vama, ker sta. Edinstvena.
Konec je čudovitega obdobja na Akademiji, a vsak konec predstavlja nov začetek. Za nekaterebo nov začetek prav Akademija. Srečno!

In naj zaključim v svojem slogu, s pesmijo:
Vse je cikel, vse je pot,
polna veselja in tudi zmot.
Nekje konča se, drugje začne,
življenje nikoli ne zamre.

Nov začetek je lahko težak,
a vsak nov korak je bolj krepák.
Srce naj vodi te naprej,
odvrzi staro, nazaj ne glej.

Tudi, če padeš, to ni poraz,
da zmoreš spet vstati, povej si na glas.
Vsa moč je v tebi, ne boj se jo uporabiti,
dovoli življenju na novo vzkliti.

Nov cikel in nova pot
za vse prinašata mnogo dobrot.
Tako kot pomladni prvi cvet,
tako zacvetel bo naš novi svet.
Eva Pirih

Preden sem začel hodit na akademijo sem življenje videl bolj kot eno dimenzijo. Po 2eh letih na akademiji lahko povem, da sem doživel in spoznal veliko stvari, ki so mi bile včasih znanstvena fantastika. V primerjavi kako je bilo prej in kako je sedaj lahko rečem kje vidim razliko. 
Potrjevanje in poglabljanje svojih občutkov v odnosu s svetom. Lažje reševanje izzivov, zaradi razumevanja izvora teh. Spoznal sem ogromono različnih tehnik in znanj kako izboljšati bivanje na zemlji. Vseh še ne znam pokoristiti, ker se še nismo učili kako ukriviti čas;)
Dobil sem veliko odgovorou na vprašanja, ki so me malo nahranila, vendar jih imam sedaj kvečjemu še več, ker želim rasti. Ne morem reči da je bilo prej težko, je pa sedaj lažje. Nazaj ne bi šel , kvečjemu naprej. Ponavadi sem gledal samo gor ali dol, sedaj pa vidim da je vse povezano. Pa še je občutkov, ki bi jih lahko delil.
Hvaležen, da prosperiram.
Andrej

Pred prihodom na Akademijo l. 2018 sem se počutila izgorela, občutek mi je govoril, da ne zmorem več sama nositi vseh bremen in zahtev življenja, delati po dvanajst ur na dan, hkrati pa biti še kar najboljša mama, vedno na razpolago, razumevajoča hčerka ostarelemu očetu, ljubeča babica vnuku, sestra bratu, ki ga ni zame, v odnosu, ki to ni bil, saj je potekal enosmerno, izčrpajoče. Vsak dan sem poslušala in se podporno odzivala na življenjske zgodbe ljudi, ki so prihajali k meni po pomoč.
Počasi sem zapirala srce, predvsem za moški spol, da bi bila manj ranljiva. Velikokrat sem občutila strah, včasih nemoč, negativne energije ljudi, za katere sem vedela, da življenje in odnose dojemajo zelo drugače. Čutila sem žalost in zavedanje, da sem vredna toliko, kolikor lahko izpolnim zahteve in pričakovanja drugih. Vedno sem prevzemala nase bolečino meni dragih ljudi. V ozadju mi je vedno govoril glas zapovedi: moraš, ti lahko, za vse si odgovorna. Čutila sem, da strokovno znanje ni dovolj, saj prihaja iz razuma. Hrepenela sem po čutenju, stiku s sabo, stabilnosti v sebi, nisem želela še naprej pristajati na drobtinice in samoumevnost.
Akademija mi je začela sestavljati kamenčke v mozaiku, dodajati svoje in ustvarjati tridimenzionalno sliko. Vrnila mi je zaupanje v notranje energije moči, na katere se lahko naslonim, me naučila povezati se z božansko energijo, energijo srca, ki se še odpira, kreatorjem, vodniki, se postaviti v svojo os, v svoj center, se zaščititi pred tujimi energijami in ohranjati svojo, se povezati z zemeljsko energijo in energijo vesolja, vse v najvišje dobro. Dala mi je orodje, ki ga nosim v sebi in ga lahko vsak trenutek uporabim, ne le, ko začutim strah, negotovost, nemir, nemoč, ampak prav vsak dan, z jasno namero in sporočilom. Ugotovila sem, kako pomembna je redna praksa meditacije, da ničesar ne moreš narediti na zalogo, ampak vsak dan znova in znova poiščeš povezave z božansko energijo, ki postaja vse bolj in bolj način tvojega življenja. Akademija me je povezala s sošolci in sošolkami, vse bolj sem postajala del njih in oni del mene v globokem, iskrenem zaupanju in brezpogojni sprejetosti. Po končani Akademiji sem sanjala našo skupino, ki se poslavlja in se prebudila ob solzi, ki mi je spolzela iz kotičkov očes, saj sem čutila žalost ob izgubi teh krasnih ljudi, ki so mi vrnili zaupanje v odnose, mi nudili podporo in mi ljubeče odpirali srce. Čutim globoko hvaležnost in spoštovanje do učiteljev Zorana in Urške, ki sta nas na tako lahkoten način pripeljala do globokega znanja, podprtega z ogromno prakse in do uvidov, vedno verjela, da se bo v nas vse zgodilo ob pravem času in v najvišje dobro. Pripeljala sta me do izkušenj in do lastnih zmožnosti delovanja za katera ne bi vse dotlej verjela, da so tudi meni dana. Hvala za vajino iskrenost, avtentičnost, znanje, podporo …za mene sta velika človeka, ki sta me prepričala s svojim delovanjem, znanjem in preprosto dostopnostjo.
Veselim se vstopa v tretji letnik, saj so še vedno ostala neobdelana in neraziskana polja učenja,
Breda

Če pogledam v svojo dušo in se hkrati ozrem v preteklost izpred dveh let, bi dejal, da sem naredil velik preskok na poti spoznavanja samega sebe.
Predvsem sem začutil, kako postaja moje bitje, znanje in zavedanje veliko bolj strukturirano in cilji, ki si jih postavljam so lažje dosegljivi. Naučil sem se uporabiti svoje notranje moči sistematično in znotraj tega spoznal, da lahko svoj potencial in veličino duše realiziram tukaj in zdaj, kjer so mi občutki, videnja, spoznanja in odkritja razstrla povsem nov pogled na življenje na zemlji. "Vesoljec" kot sem, sem imel že od otroških let določene uvide in čutenja, s katerimi pa si nisem znal olajšati bivanja na zemlji - v bistvu so me medli.
Biti v realnosti in manifestirati potenciale, želje in vse, kar pripada moji duši je postalo izziv in način na katerega se moja duša lahko zanese, se počuti sprejeto in razumeto, da se lahko moja notranja videnja prepletajo z realnostjo in to stanje prežema prav vsak trenutek, ki je ozaveščen. Lahko ostane povezana z božanstvom in hkrati zmore to ponotranjiti in doživeti do te mere, da lahko to tudi začne deliti.
Spoznal sem, da se moja duša lahko udejani v neki pristni popolnosti, kjer je potrebno duhovno povezati z zemeljskim in da lahko duša resnično spozna in sprejme. Lahko si vzpostavi povezavo od božanskega in zemeljskega v samo središče sebe in svoja doživljanja, popolnega sprejemanja sebe in vsega kar jo obdaja živi s prav vsako celico svojega bitja.
Resnično pa sem spoznal, da se pot nikoli ne konča. Da se igra življenja in odkrivanja samega sebe nadaljuje in da sem prišel kot iskalec in prav tako kot tisti ki spozna. Da je moja duša sposobna uvideti in prepoznati ljubezen v sebi in v dušah, ki mi prihajajo naproti, s katerimi se moje poti križajo prav takrat, ko smo pripravljeni na to, ko si lahko največ damo in največ sprejmemo eden od drugega.
In največji dar, ki se ga duša lahko polasti je ljubezen. Da jo lahko občutim prav v vsem kar me obdaja je pa spoznanje, ki je mojo dušo povezalo z božanskim in zemeljskim na način, ki mi razkriva samo lepoto in bistvo mojega poslanstva na zemlji v najvišje dobro vsega kar smo.
Hvaležen sem za spoznanja, odkritja in spremembe, ki postajajo vedno globja, čistejša in močnejša.

Zoran, hvala za brezpogojno sprejemanje, za predajo tvojih izkušenj, vrednot in komunikacijo na vseh nivojih, ob vsakem času in kateremkoli mestu 🙏🤗
Simon

Pred Akademijo sem živela v rutini. Nesamozavestna, nezadovoljna s svojo službo, zdolgočasena in polna strahu. Neverjetno, kako hitro je to odletelo. Vse. Že po parih modulih, sem začela dobivati voljo in pogum, ozavestila sem svoje potenciale in talente. Poletela sem in se osvobodila. Začela potovati, zamenjala službo in odkrila svoje življenjsko poslanstvo. Odkrila sem, kaj me ustavlja v življenju in na čem moram intenzivno delati še naprej. K sreči mi je Akademija dala toliko tehnik in orodij, s katerimi si lahko pomagam, še boljše pa je to, da lahko pomagam tudi drugim. Pogled na svet je zdaj lažji in odgovori na vprašanja, zakaj je nekaj tako kot je, so se mi razkrili. Zame je bil že prvi letnik velika odskočna deska za skok v polno življenje. S krajšo vmesno pavzo sem odkrivala vse, kar sem prej v sebi zatirala, in začela živeti. Strah pred novo skupino v drugem letniku se je hitro razblinil, kako se ne bi, ko pa je bilo toliko srčnih ljudi v njej. Čeprav znam biti zadržana in se težko odpiram novim ljudem, je tukaj zanimivo, kako hitro sem se lahko odprla. Počutila sem se doma, med svojimi. Kjer nobeno vprašanje ni napačno, kjer si sprejet in kjer veš, da si bomo pomagali med seboj. Najlepše je to, da bom s temi dobrimi dušami ostala povezana še naprej. Drugi letnik končujem polna ljubezni, znanja in pripravljena, da stopam naprej po poteh življenja k vedno boljši sebi. S hvaležnostjo za vse naučeno ... 
Lara

Stik s duhovnim delčkom mene, je bil vedno z menoj. Že v otroštvu sem prepevala rastlinam, plesala v dežju, skakala po lužah. Z zelo rani mladosti sem začutila, da ne morem jesti mesa. Vse formalno izobraževanje je bilo v povezavi z naravo. Seveda, tako kot verjetno večina otrok, sem v rani mladosti sem izkusila tudi temo in njene sence. Vse z razlogom - da bom, ko bo potrebno prepoznala svetlobo. V iskanju sebe in izgubljanju sebe v pubertetniškem času se poglabljala svoje znanje, iskala predavanja, oddaje, knjige. Hlastala sem po znanju in odkrivanju tančic duhovnosti. Vendar senca, me je ujela takoj po porodu v starosti 25 let. Kot otrok sem doživela veliko šikaniranja, tudi za to, ker sem bila drugačna, kot večina vrstnikov. V novi vloge mame – sem se prepričala, da o duhovnosti ne govorim, da ne bi »drugačnost« preskočila na mojo hči. Moja osebna moč se je izgubila. Postala sem ranljiva in dovolila sem, da sem postala takšna, da sem ustrezala možu, družbi,sosedom, nepomembnim mimoidočim…. Krila sem ponižno zložila in jih izgubila na poti. Doživela, čustvene potrese, finančni zlom. Dano mi je bilo, da sem izkusila ponižnost zlomljene ženske duše. Na vrhuncu najnižje točke, ki se je končala z večkratnim zlomom roke sem se predala – in v trenutku popolne predaje sprejmem odločitev da potrebujem zunanjo pomoč. Takrat se je ravno pričelo (NLP), popolnoma zemeljsko. Po 12 letih prepričevanj samo sebe, da se ne smem dotakniti ničesar v zvezi z duhovnostjo, je to izobraževanje sprejemljivo za moj um. Končala sem prvo stopnjo, nadaljevala z drugo stopnjo – med predavanji so se mi prikazovali krogi, energijske povezave med ljudmi, učitelje je odkrito govoril o tem, da se ukvarja s šamanizmom… Jaz pa, še kar nič. Ostajam na tleh. Končam izobraževanje in opremljena z novim znanjem mežikam soncu – do trenutka, ko je minilo natanko 1 leto in nekaj dni od zadnjega zloma – ko doživim ponovno zlom kosti na nogi – ko mi je telesna bolečina zarezala telo, sem slišala dušo in klic. Sledil je vpis na Ustvarjalno akademijo Pesem duše. Po pregledu biopolja se spominjam Zoranovih besed: » Tvoja duša je pripravljena, si na nizkem štartu.«
Odgovor, kaj sem bila pred vpisom na akademijo sem šla iskat v prijavni list, ker me je zanimalo, koliko sem bila takrat iskrena. Citiram: »pozabljam dogodke, obraze, ponavljajoči glavoboli, bolečine
v hrbtenici« Kaj bi rada: Rada bi, da se mi življenje umiri in da stopim na svojo pot. Zlomljene duše nisem omenila, potlačene, zatrte ženske nisem omenila. Torej odgovor, kaj sem bila pred prihodom na akademijo je, da sem bila popolnoma pripravljena na novo učenje, na lekcije, na vpogled kdo sem, kaj sem in kam grem. Razvrednotena in z možnostjo postavitve novih temeljev. Šolanje je bilo naporno – iskanje in stopanje v sebe, spoznavanje tega življenja, drugih življenj, prednikov… Od vseh mojih neumornih in neštetih vprašanj, sem vedno dobila odgovor, včasih smo iskali odgovor skupaj, včasih sama. Velikoooo sem se jokala, veliko sem se smejala, ob vseh vzorcev, prepričanj, omejitev, ki sem jih nosila v sebi, so se ob sproščanju dogajala bujne reakcije – vročinska stanja, so bila zelo pogosta. Velikokrat sem zbolela, že nekaj dni pred Akademijo, ko so se energije pripravljale. Fantastično je opazovati in sprejemati, čutiti, kaj se dogaja s fizičnim telesom, ko se ukvarjamo s energijskim telesom. Neprecenljivo in vedno v varnem okolju Akademije in učitelja. Kaj se je spremenilo: v fizičnem svetu, sem pustila službo, dovolim si hoditi po svoji poti. Sprejemam, in ne obsojam. Ljubim. Našla sem svetlobo. Našla sem svoja krila. Dovolim se izražati. Sem takšna kakršna sem – in sem neponovljiva. Namesto zaključka: zahvalila bi se rada vsem dušam, ki ste stopale vzporedno z menoj po tej poti:
+ učitelju hvala: za vse, kar si nam pokazal in nas naučil na zemeljskem in duhovnem nivoju.
+ sošolci hvala: brez vas ne bi bilo nič - tako, kot je bilo. Skupaj sestavljamo celoto.
+ mož hvala – vem, da ni bilo enostavno sprejemati in se spreminjati z mano. Priznati svojo ranljivost meni, potem pa še sam sebi.
+ hčeri hvala: brez vaju, se ne bi podala na to pot, ste moje ogledalo, brezpogojna ljubezen.
+ sestri hvala: ki je delila z menoj vse trenutke, mi dala lekcije, mi stoji ob strani vse življenje.
+ staršem hvala: za ljubezen in točno takšne lekcije, ki sem jih potrebovala.
Učenje še ni končano, se vidim v 3 letniku!
Urška, Zoran, hvala.
Anuša

Kaj sem bila in kaj postala?
Pred začetkom obiskovanja Ustvarjalne akademije Pesem duše sem se utapljala v občutku, da sem se popolnoma izgubila. Nisem se več čutila – sebe, takšne kot sem. Odšel je občutek samozaupanja, samozavesti. Zasidrala se je neskončna jeza do same sebe in posledično do vsega sveta.
In kot vedno, ravno ob pravem trenutku, stopim na pot iskanja sebe, pot odpuščanja in sprejemanja. Skozi Akademijo sem ogromno odpustila, neskončno veliko sprejela in brezmejno začela dopuščati vse, kar me čaka. Zopet sem tam nekje, v skritem kotu zadnje sobe svojega srca, našla žensko, ki je brezmejna, katere duša je čista in čudovita. Sprejela sem samo sebe – ponovno. Ugotovila, da še vedno sem tukaj. Na poti do tega pa sem uspela dojeti, razumeti in sprejeti ravnanje svojih staršev, kar mi pred tem še ni uspelo. Ogromno sem pridobila… razumevanje, sprejemanje, zmožnost odmakniti se od situacije in jo pogledati z drugega zornega kota, pomoč drugim... predvsem pa mi je uspelo v odnosih uvideti tudi svoj odsev v zrcalu in sprejeti odgovornost za to sliko.Pot spoznanja, sprejemanja še vedno traja. Ampak tako lažje je, ko se spomniš besed, slišanih na Akademiji, vseh Zoranovih modrosti, izkušenj sošolcev… zdaj vem. Vem, kaj hočem. In svojo pot obračam proti svojemu cilju. Zavedam se, da me čaka še nekaj korakov do tja, ampak vem tudi, da sem jih sposobna prehoditi. Zmorem!
Alenka

Vsa leta sem se počutila tako ponižno, zavrženo, nevredno, neljubljeno. Nisem bila kos situacijam iz mojega okolja. Nisem se znala postaviti zase, preveč sem dala na mnenja drugih in nisem se imela dovolj rada; kje pa je hodila moja samozavest, pa ne vem. Iskala sem pomoč drugih, ki so mi pomagali iz oklepa in mi predstavili Ustvarjalno akademijo Pesem duše. Po dveh letih obiska Ustvarjalne akademije Pesem duše in spoznavanja mojega telesa, srca in duše sem postala veliko srečnejša. Življenje gledam zopet v barvah in sreči. Znam si pomagati in poiskati vzroke za moje nerešene probleme, zamere in zadržke. S spreminjanjem in spoznavanjem sebe in svoje energije se je začel energijsko spreminjati tudi krog meni ljubih ljudi. Hvala Urška in Zoran.
Nevenka

Pred akademijo sem bila zombi oz. robot.Tok me je nosil kot mrtvo ribo. Živela sem v popolnem neskladju sama s seboj. Razočarana nad življenjem, nad ljudmi, polna zamer, blokad, nerazrešenih nezavednih vzorcev ter z zelo slabo samopodobo. Bila sem zelo zaprta vase, čustveno otopela in brez konkretnih ciljev. Za vse nastale življenske situacije sem iskala odgovore zunaj sebe. Prav tako sem si postavljala pogoje za srečo. V dveh letih na Ustvarjalni akademiji Pesem duše pa sem se naučila kako se obrniti vase ter, da je vedno potrebno izhajati in delovati iz sebe. Resnično je vse v nas samih. Ozavestila in razrešila sem kar precej globoko zakoreninjenih vzorcev, prepričanj in travm, naučila sem se sprejemanja in odpuščanja, odvrgla sem vse, česar ne potrebujem več, podrla sem zid okrog sebe in dopustila sončnim žarkom pregnati vse temne sence. Popolnoma sem se resetirala in zopet prišla v stik s svojo dušo. Pot ni bila vedno prijetna a nujno potrebna, da sem ta trenutek najboljša verzija sebe in strmim še k boljšemu. Tudi horoskopov več ne berem, namesto tega si jih sama pišem. Sedaj razumem, zakaj se je moje življenje odvilo, kot se je, s hvaležnostjo za vse naučeno. Lepo je ponovno imeti volan v svojih rokah in veter v laseh... Hvala Zoran, hvala Urška, hvala vsem soustvarjalcem, ne vem, kako bi mi uspelo brez vas. 🙏 ❤ ️💪
Aina Krapež

»Le kaj me lahko on nauči?« sem si rekla namrgodeno, polna predsodkov do človeka, ki ga sploh še nisem spoznala, ampak moji vodniki so me nežno potiskali naprej in tako sem se vseeno prijavila v 1. letnik Ustvarjalne akademije. Ko je na prvem dnevu vsak izmed nas, nadobudnih prvošolcev, razlagal, zakaj se je prišel izobraževati, sem zinila:« Jaz... Pojma nimam, kaj sploh počenjam tukaj.« In tako sem tudi mislila, a globoko v sebi sem čutila, da je prav, da sem tam, zato sem obsedela na stolu in čakala. Iz napisanega se verjetno da razbrati, kaj vse se je takrat dogajalo v meni. Aroganca, leta nezadovoljstva, leta iskanja resnice, branja duhovne literature, letanja od ene do druge jasnovidke, strah pred spremembo, jeza... in obenem velika želja po tem, da končno nekaj spremenim v svojem življenju, in še in še. Istočasno sem si želela sprememb hkrati pa sem se jim upirala. Z vso silo. Težko se je odločiti in zapustiti cono udobja, v katero se zaviješ, kot v debel zimski plašč, misleč, da te bo obvarovala pred še hujšimi stvarmi, ki jih pravkar doživljaš. Danes z besedami težko opišem neizmerno hvaležnost, ki jo čutim v sebi. Da sem naredila ta korak. Da sem obsedela na stolu in se prepustila, čeprav me je moj ego tako vneto spraševal, če se mi ni dokončno zmešalo. Iz srca hvaležna za vsa znanja, izkušnje, modrosti, ki sem jih v teh dveh letih dobila od Zorana in Urške, skozi lekcije, preko dela z energijami. Za nesebičnost. Za vse transformacije, ki sem jih doživela, in ki jih danes čutim v sebi kot mir, zadovoljstvo, samozavest, ljubezen. Prav tako ne znam z besedami opisati nepozabnega občutka ob iniciaciji v reiki, ko je v mojem srcu zašepetala tiha notranja radost vedoč, da sem končno doma. In sem od sreče zajokala. In v bistvu je vsaka pot, na kateri smo, na neki način vračanje domov, k svojemu viru. Pot, ki je s pomočjo Zorana in Urške neskončno lažja, pot, ki je polna smeha, veselja, solza, tudi bolečine, a premikov naprej. Narediš tri korake naprej, pa enega nazaj pa spet enega naprej pa malo obstaneš na mestu, ampak ves čas veš, da se splača, vsak trenutek ob sebi čutiš podporo. Verjameš, zaupaš. Z neskončno hvaležnostjo mojim vodnikom, da so me pripeljali na Akademijo, z neizmerno hvaležnostjo Zoranu in Urški, iz srca hvala vsem mojim sošolkam in sošolcem, in s hvaležnostjo sebi, da sem, da živim.
Irena

Kako z besedami opisati, kaj je Ustvarjalna akademija Pesem duše prinesla v moje življenje? Naj začnem,da moje življenje vsekakor nikoli ne bo več takšno kot je bilo :). Pred prihodom na akademijo v letu 2017 sem bila zmedena, prestrašena in razdvojena med pričakovanja same sebe in pričakovanja okolice, družbe... Sebe skoraj nisem več slišala, nisem več vedela, kaj si jaz želim, kaj je moja pot, kakšni so moji občutki, saj se je glas okolice tako zelo prepletel z mojim, da je bilo to dvoje težko ločiti. To je bil tudi glavni razlog za moj vpis na Ustvarjalno akademijo. Spet slišati sebe. Spoznati se in očistiti se blokad, vzorcev, prevzetih prepričanj, za katera sem slutila, da me ovirajo na poti k sebi. To in pa zanimanje za delo z energijami in za vse »okultno«, ki me je od nekdaj spremljalo. Akademija me je posrkala vase in dve leti sta med odkrivanjem čarobnosti energijskega sveta sicer hitro minili, meni pa prinesli ogromne spremembe na bolje. Po končanih dveh letnikih akademije spomladi leta 2019 lahko rečem, da se slišim. Da imam spet stik s seboj, s svojo resnico. Da slišim glas svoje duše in si mu upam slediti. Da je v meni dosti manj strahu, neizraženih besed in dosti več moči in strasti. Drugače gledam nase, na druge, na svet. Zavedam se, da sem za svoje življenje odgovorna sama in to posledično prinese drugačno delovanje. Ne več proti sebi. Naučila sem se sprejemati se takšno, kot sem, tudi temnejše dele sebe, in si pomagati ven iz strahov, ki se seveda še pojavljajo in me še ohromijo. A ni več tistega brezupa in občutka nemoči, ki sem ju tolikokrat čutila v preteklosti. Vem, da mi zunanji dogodki kažejo ogledalo in da lahko s spremembo v sebi vplivam nanje. Tudi druge lažje sprejemam. Ne obsojam jih zaradi njihovih dejanj, ne sedanjih ne tistih iz preteklosti oziroma ko jih, to prepoznam in se opomnim, saj se zavedam, da ima vsak svoje izkušnje za pridobiti, svoje naloge za opraviti ter da smo nenazadnje vsi med seboj povezani in da si pri tem pomagamo, pa naj bodo preizkušnje in odnosi še tako težki. Koliko lažje je živeti s tem zavedanjem, brez zamer in ne stalno v primežu težkih spominov iz preteklosti! Na koncu le še iz srca zapišem: hvala Zoran in Urška, za ta neprecenljiva znanja in veščine, ki sta mi jih s srčnostjo predala, hvala tudi vajinim pomočnikom. In neizmerna hvala mojim akademskim sošolkam in sošolcem; brez vas moja pot k sebi ne bi bila tako zabavna in lahkotna. Verjamem, da smo si poti delili z višjim namenom <3.
Nada

Ko bi le znala izraziti vso hvaležnost, ki jo trenutno čutim...
Za mano sta dve najbolj transformativni, najbolj naporni, najbolj čustveni in osvobojajoči leti mojega življenja, ki sta prinesli spremembe, o katerih si prej nisem upala niti sanjati. Vse, kar sem si želela, je bilo znebiti se tesnobe in napadov panike ter začutiti mir v srcu in lahkotnost. Zadihati in sprejeti življenje tako, kot je. In priznam, potihem sem pričakovala tudi čarobne palčke. No, saj sem jih dobila, pa ne od Zorana in Urške ali kogarkoli, ampak v sebi. Jaz sem kreator svoje realnosti, svojega življenja, in jaz sama imam v sebi prav vse pripomočke in znanja, ki jih potrebujem. To je bilo zame eno največjih spoznanj oz. v mojem primeru bolje rečeno čutenj v srcu. Marsikaj sem na mentalni ravni že vedela, skoraj nič od tega pa zares čutila v srcu. To, da sem se iz glave spustila v srce, je bil eden ključnih prebojev, ki mi je odprl nov pogled na življenje in nase.
Na akademijo sem prišla povsem zmedena glede lastnega življenja. Nisem sprejemala sebe, nisem se čutila. Nisem vedela, kaj si želim, niti dobro, česa si ne želim. A slednje sem že po začetnih modulih začela čutiti in sledila je ena ključnih prebojnih odločitev. Službo, ki me je dušila, sem brez plana B zapustila. Sledilo je težko obdobje iskanja sebe, a hkrati sem se
prepustila vodstvu, skrkala znanje, ki ga Zoran in Urška tako nesebično predajata, in to znanje tudi uporabljala na sebi. V nekem momentu se je končno zgodil premik in manifestacije so se začele uresničevati. Do alineje natačno. Premik se ni zgodil čez noč, zgodil se je, ko sem bila pripravljena. Končno sem začutila svobodo in lahkotnost. Yesssss! A ko sem že mislila, da sem osvojila vrh, se je pred mano razprostrlo celotno gorovje. Eva, imaš ti rada sebe? Se sprejemaš? Ključno vprašanje. Uf, kako boleč je bil vedno odgovor. Do zadnjega modula na Debelem rtiču. Takrat je steklo. In teklo in teklo. Moja duša se je odprla, moj um se je nehal boriti. In je teklo in teklo. Kot bi v sebi zadrževala solze bolečine vseh preteklih let. Kar teklo je in teklo. Do zadnjega izdiha bolečine. Do čutenja sebe. Do sprejemanje sebe. Uf, kakšni občutki. Ne da se jih opisati z besedami. Lepa sem. Čudovita sem. Ljubim se.  Jaz sem JAZ. Zdaj to čutim. Zdaj to zares v srcu čutim. Oči se spet svetijo. Energije se še posedajo in vem, da s tem prebojem ni konec. Je šele začetek. Temelj za nadaljne preboje.
Hvaležna sem sebi, da se si dovolila vse to. Da sem si upala poslušati srce. Da sem se začutila. Hvaležna sem vsem sošolkam in sošolcem, s katerimi smo zadihali kot eno, s katerimi smo si že od začetka dovolili biti to, kar smo, s katerimi smo spletli takšno vez, ki se, verjamem, nikoli ne bo strgala. Hvala, moji dragi soUstvarjalci, za vso podporo, pomoč, prijateljstvo, ljubezen,... za VSE! Neskončno vas imam rada! Hvaležna sem Vesolju, vodnikom, angelom in drugim za vodstvo in vse znake, ki mi prihajajo na pot.
In Zoran in Urška... ni besed, s katerimi bi izrazila hvaležnost za vse, kar sta nam dala. Za vse odgovore in neodgovore. "Vse je v nas. Vprašaj se, kaj TI čutiš. Če ne veš, "pitaj boga"."
Te besede sem si zapomnila za vedno in so zame vredne več kot vse znanje. Hvala vama za to in za VSE. Čudovita učitelja in človeka sta.
Za vse, ki se odločate za akademijo, predajam sporočilo v obliki moje pesmi:

Človek je res zapleteno bitje,
v svetu obilja si postavlja omejitve.
"Ne moreš, ne splača se, ni vredno, ne smeš",
nenehno usmeritve, kam lahko greš.
A resnica drugačna je, če odprt si za njo,
če dopuščaš vesolju, da te boža z rokó.
Ni omejitev, če čutiš tako,
vsak zase naj izbere, kam in kako.
Dopusti si sanjati vsemogočne sanje,
dopusti si s srcem verjeti vanje.
Dopusti si sprejeti in ne pozabi dajati,
dopusti si skozi življenje smejati.
Življenje je lepo, če si dovoliš,
vse se uresniči, če tako si želiš.
Ni treba v življenju ti nič več trpeti,
ko za vselej odločiš se zares živeti.

Eva Pirih

Preden sem prišla na Ustvarjalno akademijo Pesem duše, sem mislila, da sem na sebi naredila že zelo veliko a kmalu ugotovila, da sem šele na začetku. To šolanje je v moje življenje prišlo z namenom in ob pravem času. Ko sem Zorana in Urško videla prvič, sem enostavno vedela, da moram biti tu. Duša me je poklicala. Zanimivo je bilo to, da me je v programu Akademije pritegnilo čisto vse, razen Reikija, ki je kmalu postal moja velika ljubezen. Prav Reiki je bil tisti, ki me je začel odpirati, me postavil na pravo pot in postal način mojega življenja. V vseh treh letih akademije, sem se o sebi naučila več, kot v celem življenju skupaj. Z ostalimi sošolci smo postali družina, drug z drugim smo delili svoje najgloblje strahove, se jokali in skupaj smejali. Šla sem skozi marsikatero preizkušnjo, ki me je izbrusila v to, kar sem danes. Brez vsega tega znanja in tehnik, ki smo se jih naučili, si danes več ne znam predstavljati življenja. Vpis na akademijo je bila zame najboljša popotnica za življenje, zato jo priporočam vsakomur. Pri Zoranu najbolj cenim to, da znanje podaja na način, s katerim te nauči ''uloviti ribo,'' namesto, da bi te z njo le ''nahranil.'' Je preprost in ti nikoli ne da občutka manjvrednosti. Vedno te opolnomoča, da si začneš zaupati in verjeti v svoje sposobnosti, za kar sem mu neizmerno hvaležna. Skozi akademijo sem postala bolj samozavestna, močna, bolj ljubeča do sebe, začela sem zaupati svojim sposobnostim in našla svoje življenjsko poslanstvo, ki ga opravljam z največjim veseljem in z vsem srcem. Beseda hvala je premalo za vse kar čutim, a vseeno...Zoran, od srca HVALA, da si nam pokazal, kako biti to, kar hočemo biti.
Monika Radič

Vedno sem čutila povezanost z duhovnim svetom. Privlačila me je literatura s tovrstno tematiko. Stvari so mi postaje jasne in življenje razumljivo. Pa vendar me je na določeni točki zadelo spoznanje, da sem obtičala. Nič se ne premakne, toliko osvojenega znanja, ki ga nikakor ne uspem vpeljati v prakso. Čutila sem, da potrebujem nekoga, ki me bo na pravi način usmeril v globine moje lastne biti, tja kjer me čakajo vsi odgovori. In tako sta mi naproti prišla Urška in Zoran, ter njuna Ustvarjalna akademija Pesem duše. Predala sta mi potrebna orodja za delo na sebi, s pomočjo katerih sem končno pričela uresničevati in živeti ideje, ki so poprej vedno ostajale nerealizirane. Že po samo dveh modulih se mi je življenje pričelo odpirati in ponujati lepe priložnosti, ena izmed njih je tudi služba v tujini. 
Vsem raziskovalcem življenja in tistim, ki ste željni slišati šepet svoje duše toplo priporočam obisk Ustvarjalne akademije Pesem duše. Da le najdete svojo pot! ❤ ️
Zoran in Urška, hvala ker sta.
Tina

Za mano je 1. letnik Akademije. Težko z besedami opišem občutke dogajanja v preteklem letu in hvaležnosti. Hvaležnosti Vesolju, ki me je pripeljalo na to pot, hvaležnost sebi, da sem poslušala svoje srce, ki je lansko poletje končno zmoglo preglasiti um, hvaležnost Zoranu in Urški ter asistentoma Evi in Sebastjanu za neprecenljivo znanje, nasvete in pomoč, in hvaležnost sošolcem soUstvarjalcem za povezanost, za podporo, za poslušanje, za pomoč, za prijateljstvo, za ljubezen... za VSE.
Odločitev za Akademijo je bila ena najboljših in najpomembnejših odločitev v mojem življenju in zagotovo je bilo preteklo leto zame do sedaj najbolj transformativno, čustveno nabito in "life-changing". Končno sem naredila korak iz svoje cone udobja. Na Akademijo sem prišla polna blokad, dvomov vase, za vse sem imela občutek, da ne zmorem. In sedaj? Zmorem! Najbrž več kot si mislim. A to je šele začetek, veselim se nadaljevanja zgodbe...
In kot pravi Zoran, kogar pokliče Akademija (oz. karkoli)... just do it, poslušaj srce, brez dvomov in pričakovanj. 
Začutila sem tudi, da moram podeliti eno izmed svojih pesmi, ki je nastala med Akademijo:
Umiri se, ustavi se, poglej v nebo, 
vdihni in začuti, da ti je v srcu toplo.
Spomni se, kdo si in zakaj si prišla, 
kar um ti sporoča, je le iluzija.
Zbudi se, vstani, naredi korak, 
zmoreš, res zmoreš... premik bo krepak.
Eva Pirih

Na Ustvarjalno akademijo Pesem duše sem se leta 2016 vpisala, ker nisem vedela, kaj naj počnem s svojim življenjem. Bila sem izgubljena, vse kar sem počela, sem počela rutinsko ali pa ker so drugi tako pričakovali od mene. Bila sem vpeta v vzorce okolice in družine pa se tega sploh nisem zavedala. Bila sem le nesrečna. Nesrečna s sabo, s svojim življenjem, z delom in z odnosi. Redno so se mi podirala področja življenja, kjer sem mislila, da sem postavila prave temelje.
Skozi akademijo sem ugotovila kdo resnično sem in kateri vzorci so oz. niso moji. Ugotovila sem, kaj želim resnično početi v življenju. In kar je najpomembneje, ugotovila sem, kaj sploh je moja vrednost, moje življenjsko poslanstvo. Še vedno se pojavijo težki trenutki, omejujoča prepričanja in negativna čustva kot so strah, jeza, žalost. Največja dragocenost, ki sem jo dobila na akademiji v dveh letih pa je ravno znanje. Znanje, kako prepoznati vse to pri sebi in kako premagati oz. prebroditi težke trenutke, emocije, prepričanja. Hvala Zoranu in Urški za nesebičen prenos znanja, podporo, sprejemanje, razumevanje, prijaznost, tenkočutnost in za vse odgovore na moja številna vprašanja. 😊
Na kratko: pred akademijo sem poznala le trpek priokus življenja, sedaj vem, da je življenje radostno tako na vzponih kot padcih.
Nastja Mohorko

Pismo učiteljem, sopotnikom na poti učenja, prijateljem
Dolga leta sem hranil volka, jeznega, zamerljivega, žalostnega. Neprestano je bil lačen in vsakič zahteval večji obrok. Utrujen sem bil od nenehnega bojevanja, skrbi. Dovolil sem, da je strah zakrival sonce, temni oblaki so bili moj vsakdan.
Dve leti nazaj, pa so me vodniki , kot po naključju, pripeljali v vašo sredino. Sprva se je jezni volk temu upiral. Hotel je zasejati seme dvoma v vse, kar mi je bilo ponujeno na delavnicah. »Le kaj boš s tem,« mi je prigovarjal. »Navajena sva drug na drugega in dobro nama gre tako.«
Postopoma pa je začela ljubezen, ki sem jo ob vas začutil, krhati volkove ostre zobe. Sprva zelo sramežljivo, a vztrajno, je začel drugi volk, dosti prijaznejši in ljubeč, pogledovati skozi priprta vrata mojega srca. Prigovarjal mi je, naj nahranim tudi njega. »Hrane zame imaš v izobilju, le poiskati jo moraš.« Sprejemanje vseh, ki ste me obkrožali, me je opogumilo in vedno bolj sem se posvečal prijazni zverini.
Moj stari sopotnik se je še oglašal, vendar je njegova moč usihala. Vedno bolj sem občutil mir in sprejemanje vseh, tudi tistih, ki so me v življenju prizadeli. Zahvala za to gre vam, dragi učitelji, prijatelji. Zahvala še Vesni, moji Srčni dami, ki je z dopuščanjem in odpuščanjem opazovala moj boj s krvoločnim volkom, pa čeprav je ta tudi na njo zarežal in ji pokazal zobe.
Vsi vi ste mi pokazali pot do srca, tako da sedaj uspem užiti ljubezen, to energijo, ki utiša še tako jeznega volka. Včasih, tako za opomin, se še vedno oglasi, vendar je njegovo renčanje dosti bolj tiho, manj hrane potrebuje. Počasi se umika nasmejanemu, prijaznemu volku.
Pred mnogimi leti sem ponoči, sam sedel v zasneženem gozdu. Dušo so mi razjedali obup, jeza, žalost, osamljenost. Ko je bilo vse skupaj že skoraj nevzdržno, me je prešinilo: »Saj nisi sam, obkrožajo te drevesa, ti nemi stražarji miru, živali, začuti njih toplino, nisi sam, si med prijatelji.« Naenkrat je v meni začela odzvanjati pesem, za katero sem na eni naših delavnic spoznal, da je pesem moje duše. Želim jo deliti z vami:

Poslan si bil podarjati življenje,
a roka vedno znova segla je po meču,
z udarcem vsakim je srce bolj krvavelo.
Zavistno gledaš rože razcvetele,
ki sonce jih z ljubeznijo obdarja,
vsak cvet ognjeni te na boj spominja,
srce se z bolečino hrani.
Odloži meč poet,
zalivaj v sebi cvet, ki v tebi kli' že davno.
Dovolj bilo krvavih je porazov,
dovolj prekletih zmag,
dovoli da ti v srcu mir ostane
in vrtnica škrlatna naj
bela lilija postane.
Odloži meč poet …

Še enkrat dragi prijatelji: » Z globoko hvaležnostjo za vse naučeno.« Upam, da se naše poti ne bodo še razšle in da bomo na jesen skupaj nadaljevali pot , pot spoznanj in ljubezni. Vse vas imam neizmerno rad. Z odprtim srcem,
Dušan P.

Ustvarjalna akademija je moj najboljši prijatelj in učitelj, v pravem smislu besede. Vpisala sem se leta 2016, potem ko sem izgubila najdražjo osebo in sem bila polna žalosti in obupa. Zdelo se je, da nikoli več ne bom zmogla polno zaživeti, prešla sem vse možne faze, od zanikanja smrti, nesprejemanja dejstva, da sem ostala sama, potlačenih čustev, zagrenjenosti do ponovnega rojstva, da danes, dve leti kasneje, spet lahko svobodno diham in so ostali le lepi spomini in čista ljubezen. Mirno sprejemam življenje takšno, kot je, in sem se spet sposobna veseliti vsakega dne. Hvaležna sem Zoranu in Urški, da sta me znala voditi skozi to mojo bolečo preobrazbo in osebno rast s tenkočutno podporo in mi pokazati pot, hvaležna sem tudi sošolcem, da sem se med njimi počutila varno in sprejeto in da so bili vedno tu. Čudovito je doživeti popolno sprejemanje sebe takšnega, kot si, in vedeti, da te takšnega, kot si, sprejema tudi tvoja okolica. Ob vsem tem pa smo prvenstveno pridobili dragoceno znanje, s pomočjo katerega lahko zdravimo sebe in druge. Toplo priporočam vsem, ki želijo zdraviti in osebnostno rasti, v Ustvarjalni akademiji lahko najdete nova obzorja doživljanja življenja in svetov, ki so nam prikriti, dokler ne odgrnemo zavese, za katero čakajo na nas. Kakšno odkritje in razodetje! In mir v srcu in duši.
Ljubica

Akademija Pesem duse mi je v dveh letih dala zares lepe trenutke in nove prijatelje. Pred akademijo nisem imela sluzbe, nisem vedela kaj naj sploh pocnem v zivljenju in zelo me je bilo strah voznje z avtomobilom. Danes pa imam sluzbo v kateri sem svobodna, na delovnem mestu lahko pocnem kar hocem in obenem se sluzim denar. Sedaj vem kaksne imam potenciale, kreativnost pa se v meni razcveta in iz mene kar kipijo razlicne ideje. Danes tudi brez problema sedem v avtomobil in se brez strahu peljem kamor mi pozeli srce. Sosolci, Zoran, Urska in Vesolje, hvala vam!
Valenntina V.

Ko danes pomislim, kdo sem bila pred vpisom na Akademijo, se skoraj ne prepoznam več. Kot da bi bilo to sto let nazaj, ne pa le dve. Za takrat bi se težko opisala kot srečno, saj sem imela čisto preveč "problemov" - od zveze, ki me je dušila, pa zaradi strahu pred samoto in osamljenostjo dolgo nisem mogla oditi, do službe, ki se mi je zdela popolnoma prazna in me je delala nesrečno, do slabih odnosov s sestro in očetom... V meni je bilo polno jeze in obsojanja. Včasih se kar zamislim nad tem, kje in kakšna bi bila danes, če se pred dvema letoma ne bi vpisala na Akademijo. Kdo sem sedaj? Včasih še sama ne vem, rastem in spreminjam se iz dneva v dan, vem pa, da se v svoji koži počutim dobro. Ne bom lagala, da nikoli več ne pridejo težki trenutki, je pa res, da jih sedaj dojemam popolnoma drugače kot včasih. Ozavestila sem toliko stvari, ki so me včasih omejevale - sedaj mi te stare meje dajejo moč. Zavedam se, da se od ljudi, ki mi še vedno občasno "kratijo mir", učim - in več kot sem se naučila do sedaj, bolj hvaležna sem jim, ker mi kažejo, kje sem, kdo sem in kam lahko grem. Posledično to vpliva na medsebojne odnose - v vmesnem času je iz mojega življenja "odpadlo" kar nekaj ljudi, je pa hkrati prišlo veliko novih, tistih pravih. V teh dveh letih sem odkrila toliko novega in čudovitega o sebi. Včasih si želim, da bi lahko zavrtela čas nazaj in se še enkrat vpisala na Akademijo - razgled na tej poti je bil namreč čudovit :)
Manja

Kaj sem bil/a pred prihodom na akademijo leta 2016?
Zmedena, prestrašena, neodločna, brez ciljev, preveč vpeta v določene situacije, preveč vpeta v družinske vzorce, brez denarja, slabo počutje …..
Nisem znala reagirati »po svoje« v določeni situaciji, nisem se znala postaviti zase, povedati svojega mnenja, nisem znala biti odločna in pri tem vztrajati, imela sem težave z denarjem, avtomobilom, nisem se znala odcepiti od dolgoletne brezupne ljubezni, nisem znala postaviti mej doma in se ne vpletati v nekaj kar ni moje…..
 
Nato pa še  - kaj sem sedaj po končani akademiji - leta 2018?
Sem končno jaz in se počutim sprejeta ob sebi enako-mislečih. Pa tudi, če me kdo ne mara, je to sedaj njegov problem, ne več moj. Znam se postaviti zase, povedati svoje mnenje (če ga želim) in za tem stati ter to tudi argumentirati. Imam denar, znam z njim ravnati. Našla ljubezen v sebi, prebudila notranjega otroka v sebi, ki se je skrival tam nekje globoko v votlini zelo dolgo časa (mogoče malo tukaj je potrebno še narediti kaj). Postaviti meje doma ter se oddaljiti od določenih problemov, ki niso moji, ampak so od prednikov ter to tudi prepoznati. Ljubezen, prerezala vezi z določeno osebo, ki me je samo vlekla nazaj v preteklost (ali pa ta odnos bolje rečeno)…..zato sem hvaležna iz vsega srca. Bolje prenašanje ignorance, določenih ljudi, se znati odmakniti od negativne energije (jo začutiti) in se zaščititi. V ljubezni sicer imam še nekaj za razrešiti (ker en odnos z določenim fantom traja tudi že kar nekaj časa) ampak z njim tudi osebnostno rastem. Imam cilje, vem kaj hočem. Grem naprej in se ne ustavljam. Našla sem se, našla sem spet nazaj mojo »tapravo« dušo, ki je bila izgubljena. Preprosto vem, da sem in žarim, da pravi ljudje prihajajo k meni ter da prihajajo z namenom. In pa vse se zgodi z razlogom…..prepuščam se. Imam še za odpraviti strah pred nastopanjem pred veliko množico, avtoriteto in verjetno še kaj (verjetno se še kaj skriva tam spodaj v votlini).
 
Izgubljena, potopljena, nikoli videna.
Prepuščena svojim strahovom in premražena,
izgnana, nikoli slišana.
 
Polna strahov, polna vzorcev in nevidna.
Polna idej, a nikoli izražena.
 
Megla, dež in sonce,
Spet megla, dež, nevihta in sonce.
Megla dež, nevihta, nevihta in sonce.
Otrok, objokan in žalosten, poln jeze in …..
 
Sonce, oblak, sonce, sonce,
Mavrica, dvojna mavrica, otrok.
 
Mavrica, mavrični samorog, vesel otrok
in nagajiv otrok.
 
Najden, razigran, nasmejan, spontan
in preprosto otrok.
 
Hvala vama iz vsega srca =D                                   
Se vidimo v tretjem letniku (juuuhuuuu) =D
Mateja

Moja največja težava pred prihodo na UA je bila nesamozavest in odprtost do drugih ljudi. Vendar moj namen ni bil razreševanje teh težav, čeprav so me ovirale in so mi bile občasno moteče. Zanimale so me energije, reiki, šamanizem, nova znanja, svoje težave sem pa sprejemala kot del sebe in svoje osebnosti. Nisem pričakovala, da se bo razrešilo točno to, saj smo delali v parih in v skupini česar nisem pričakovala saj se očitno nisem dovolj pozanimala kako akademija poteka. Še dobro, saj me drugače verjetno ne bi bilo blizu. Danes sem skoraj povsem druga oseba. Znam se ustaviti, razmisliti, predelati občutke. Včasih hitreje, včasih gre težje ampak bistveno je, da se premika na boljše. Sedaj imam znanje kako se stvari lotiti in kar je najboljše, deluje!
Hvala Zoranu in Urški, hvala mojim sošolcem.
Damjana

Kaj mi je prinesla ustvarjala akademija Pesem duše? Moj namen je bil poglobiti znanje s področja dela z energijami.  Kaj lahko več, na tem področju.
A že drugi mesec (modul) sem spoznala ni pomembno koliko tehnik poznaš. Pomembno je, ko si. Ko sem jaz brez vsega, kar me obdaja. Kdo sem jaz brez vpliva okolja, družbe, družine ali misli. Kod sem ko je moj um, duša in telo v ravnovesju - harmoniji - miru. Kdo sem tukaj in zdaj. Ostalo ni pomembno.
Renata A.

Kaj sem bila pred prihodom na akademijo leta 2015. Oseba, ki se je vedno prilagajala drugim, pomagala kjer je začutila, da "mora" pomagati, brez da bi jo kdo prosil. Bila sem oseba, ki je mislila. da mora biti vedno drugim na razpolago, brati njihove misli in poskrbeti zanje, da se bodo dobro počutili. V primeru, da me je kdo kaj prosil ali da mi je bilo v službi dodeljeno dodatno delo, se ne glede na že tako veliko obremenjenost nisem znala upreti. Nisem znala reči ne. To je bilo v meni in tako sem bila vzgojena. In če ni bilo vse v redu, sem občutila krivdo za takšno stanje. Ob tem sem verjela, da si bom na tak način enkrat prislužila priznanje, pohvalo, obilje, da bom sprejeta in ljubljena...
Leta so minevala, jaz pa vedno bolj prazna. Prišla je bolezen in mimogrede mi je brat omenil, da bo treba nekaj spremenit. Odločena, da bom to res naredila, sem iskala poti do boljšega počutja. Veliko knjig za osebno rast sem prebrala, obiskovala predavanja in delavnice, si privoščila terapije, brskala po internetu... In ko je prišel zame pravi čas, sem na spletu našla oglas za informativni dan Akademije Pesem duše. To bo nekaj zame, me je prešinilo. In res sem bila po predstavitvi Akademije navdušena kot še nikoli. Takoj sem se vpisala v dvoletni program.
Navdušenje se tekom Akademije ni zmanjšalo, nasprotno. Spoznavala sem doslej še meni nepoznane energije, še posebej sta me prevzela Reiki in Skalarni valovi. Kot da bi reiki energija doslej počivala v meni, se je že po prvi stopnji prebudila in mi ogrela dlani, prav tako skalarni valovi. Na vsakem od modulov sem globlje spoznavala svet, ki sem ga nezavedno iskala. To je svet ljubezni, sprejemanja in dajanja, svet čudovite svetlobe. Brez pogojev in pričakovanj, brez obžalovanja preteklosti in strahu za prihodnost, samo doživljanje tega trenutka.
Sprejela sem vzgojo, katere sem bila deležna v svoji primarni družini, saj verjamem, da sta me starša vzgajala po svojih najboljših močeh. Hvaležna sem jima za vse, kar sta naredila zame, da sem postala to kar sem. Spremenila sem tudi odnos do partnerja in otrok, sprejemam jih take kot so, ne poskušam jih spreminjat. Pa tudi ne prilagajam se več kot včasih, da bi vsem ustregla. Priznam, še vedno imam cmok v grlu, kadar kaj odklonim in rečem ne, a mi gre vedno bolje. Ljubeče sprejemam sebe tako kot sem in enako sprejemam ljudi, ki jih srečujem na poti svojega življenja.
V sebi odkrivam nove potenciale, s katerimi v povezavi z Vesoljem lahko pomagam tako sebi kot drugim in to me osrečuje. Za vse posredovano znanje, za vso podporo in vodenje, za vse razumevanje in učenje sem srčno hvaležna Zoranu in Urški, ki sta mi pomagala postati to, kar danes sem. Prav tako srčna hvala vsem sošolkam in sošolcem, brez vas učenje ne bi bilo tako zabavno, zanimivo, veselo in igrivo. Skupaj povezani smo skupaj napredovali.
Hvala vsem!
Ada

Tudi jaz bi se rada zahvalila tebi za vse lepe trenutke in podporo. Res sem vesela, da sem se udeležila akademije in prvič začenjam počasi čutiti, kdo sem in kaj si želim. Sem tekom akademije ugotovila, da imam res ogromno strahu pred vsem živim in da sem dejansko bila popolnoma otopela od strahu. Sicer je strah še vedno prisoten in vem, da bo še potrebno veliko dela na tem, vendar se počutim veliko bolj močno... in z vsemi spremembami v sebi začenjam počasi dojemati, kaj dejansko pomeni biti kreator svojega življenja. Do sedaj so se mi glavne spremembe dogajale znotraj mene, sedaj pa imam občutek, da se bodo počasi začele dogajati tudi v zunanjem svetu. Bomo videli :)
M. R.

Pred Akademijo sem bila v velikih dvomih pa z željo, da marsikaj razrešim. Kljub dvomom sem čutila, da sem se prav odločila. Po Akademiji dvomov ni več.
Pred Akademijo sem že marsikaj »delala na sebi« in sem želela spoznati le nove metode, kako še bolj pomagati sama sebi, nisem pa verjela, da sem sposobna »delati na drugih«.
Po Akademiji si znam še bolj pomagati, pa verjamem, da sem sposobna (tudi) za delo z drugimi. Kot kaže je vesolje v to prej zaupalo kot jaz, saj mi je po uglasitvi za 3. stopnjo Reiki-ja »poslalo« tako osebo, ki mi ni dala možnosti, da odklonim, pa sem se kar upirala. Njena vztrajnost je prevladala. Iz te izkušnje sem ogromno dobila in še dobivam. Največ občutkov, potrditev, da sem sposobna za delo z drugimi pa sem dobila na zaključnem, 4-dnevnem modulu 2. letnika na Debelem Rtiču. Hkrati čutim, da sem še bolj pripravljena za delo na sebi.
Kot kaže, potrebujem podporo narave, če le gre, več dni skupaj, da se mi »odpre«. Namreč, tako močno, kot sem doživljaja na Debelem Rtiču in lansko leto na Pašmanu, še ne!
Na Akademiji sem želela »razrešit« očetovo smrt in predvsem odnos z enim od bivših partnerjev. Z metodami, ki smo se jih učili v 1. in 2. letniku sem kot kaže to kar uspešno »razrešila«, ob tem sem razreševala še nekaj drugih odnosov. Glede partnerskega odnosa me čaka še nekaj dela, mi pa življenje kaže, da sem na pravi poti. Predvsem v tem, kdo se v zadnjem času zanima zame, pa v tem, da že skoraj 100% verjamem, da sem taka kot sem, v  redu za partnerski odnos in / oz.,  da se strah pred partnerskim odnosom spreminja v željo in zaupanje.
Zamere sem »vrgla v ogenj« lani na Pašmanu, opažam, da res ne zamerim več. Tudi jezim se manj, pri tem mi po moji oceni pomaga tudi KTM (masaža nekaterih meridianov).
Pa v času študija na Akademiji sem se začela poslavljam od starega – mečem stran in podarjam, česar ne potrebujem več – tu imam še precej rezerve!
Po prvem letniku sem dobila tudi pojasnilo (v regresiji pod hipnozo) zakaj v tem življenju nimam otrok.
Z ostalimi področji sem bila že pred Akademijo kar zadovoljna, vseeno verjamem, še posebej od delavnice NLP na Pašmanu naprej, kjer sem tudi izvedla za Akademijo, da mi gre lahko na vseh področjih še boljše.
Po Akademiji verjamem, kako pomembne so (moje) misli in namera, kako pomembno je, da, ko se pojavi problem, iščem rešitve, kako pomembno je uporabljati (vse) metode, ki me približujejo k temu, da se učim (lekcije) na bolj blag, prijazen način in s katerimi sproščam energijo, s čimer dobivam prostor za uresničevanje svojih potencialov, da raziskujem, kaj je zame dovolj dobro, da se zavedam, da kar govorim drugim, da s tem napovedujem svojo prihodnost, da mi je glavna prioriteta ljubezen, do vsega kar obstaja, torej tudi do sebe, …
Za vse našteto in ne-našteto iz srca hvala Urški in Zoranu, pa vsem sošolkam in sošolcem!
Hvala pa tudi očetu, saj verjamem, da me je na Pašman, kjer sem izvedela za Akademijo, »pripeljal« prav on.
Darja

Kaj sem doživela v zadnjih dveh letih:
Ko sem pričela z akademijo, sem bila prestrašena: bala sem se življenja, odnosov, izzivov - čeprav tega navzven nisem kazala in se tega niti nisem zavedala. Ljubezni do sebe nisem imela kaj dosti, nekih 40 % morda, kar se je (vidim šele sedaj) vselej kazalo tudi v odnosih.
Tekom osebnega razvoja skozi akademijo so se moji odnosi presenetljivo izboljšali: še posebej z najbližjimi. Tudi sedanji krog prijateljev je prijeten, zabaven, v podporo; več je medsebojnega sprejemanja, veliko od njih se je tudi samih vpisalo na Akademijo :)
Začela sem odkrivati in razvijati svoje potenciale, stvari vidim jasno,  v sebi pa čutim moč, da se uresničim. Za odločitev, da se vpišem na Akademijo sem si neverjetno hvaležna. Za vso podporo, razumevanje in nenazadnje možnost, da postanem to, kar danes sem - pa sem neizmerno hvaležna tudi Zoranu in Urški. Svojo pot pa nadaljujem v 3. letniku :)
Maša

Čutite, da je Ustvarjalna akademija prava pot za vas?

Pišite nam in strokovni vodja Zoran Zavor vam bo odgovoril na vsa vaša vprašanja glede akademije.

ZANIMA ME

Povpraševanje

Več informacij / prijava

Želite pridobiti več informacij o Ustvarjalni akademiji - Pesem duše®? Pišite nam in z veseljem bomo odgovorili na vaša vprašanja. Če ste začutili, da je to za vas, lahko tukaj pošljete svojo prijavo na Ustvarjalno akademijo.

23let izkušenj
1034+uspešnih delavnic
8711+zadovoljnih strank
57+izobraževanj letno
Prijavi se na e-novice in prejmi brezplačno darilo.
Na vpisan e-naslov smo vam poslali povezavo za potrditev prijave. Sporočilo se lahko nahaja tudi med nezaželeno pošto (SPAM).
×

KOŠARICA

ŽELIM NA BLAGAJNO
NAZAJ K NAKUPOVANJU
×